njen jezik na mojem ušesu, topel zrak uide njenim ustnicam, rdeče lase ovijem okoli prstov, glavo potisnem med svoji nogi
poskušam se osredotočit na njene, prste ustnice roke kožo zvok, izdihne glasno zrajca do amena, ko zarine prsta globoko vame, zadržim krik zase soseda spi, miljon misli vse isti imenovalec
ne nehat ne nehat ne nehat ne nehat ne nehat
! ! ! ! !
s konico jezika obrise pot, presteje pike na mojem vratu, nasmeh zamenjam s praznim pogledom, se malo in bo konec
Author Archives: freeeky
to bi ona delala.
skrivnosti polne uzitka noci prezivetih
v moji skripajoci postelji, ob glasnih izdihih
pretvarjanje, da bo to med nama izginilo za
zaprtimi vrati, in ko bo zadnja kapljica
potu podpisana z njenim imenom stekla
po mojem hrbtu, jo bom glasno preklela,
ker tega prekletega psihofizicnega
obesanja po meni si res nisem zelela.
redkim zjutraj naredim kavo.
vedno je zabavno ugotavljat, kako tocno sma prisle do tiste tocke, ko sma se brez besed zmenile, da bova noc prezivele skupaj. se le gre za one night stand, ker pomeni, da najveckrat obema v spominu manjkajo ure, pogovori, dejanja. dolocenih zadev bi bilo najboljse se ne spominjat, kot npr tisto bruhanje na parkiriscu med avti, ampak najverjetneje obstaja tudi foto in video material, po moznosti niti ne na mojem tlf ampak pri nakljucnih polnocnih sprehajalcih, katerim je najvecji cilj iz mene narest youtube senzacijo (zdravo, mami!).
pot v taxiju je najvecja spominska crna luknja, prosim odpuscanje pri vseh ljubljanskih taksistih. fast-forward v stanovanje, ko sedima na postelji in se pijano pogovarjama o nekem eksistencialnem sranju, o katerem se trezna sploh ne bi, ker, halo? na katerih mamilih si ti?
in potem se stvari zgodijo tako kot se pac vedno zgodijo, ko z nekom seksas pijan, ko se ne zavedas najbolj svoje okolice, in naenkrat imam pod glavo tv pilota in tv se pizge in seveda je jakost na max in potem maham z rokama ko gremlin, ki je pravkar padel v bazen. sex bo bedn, to mi je jasno ze zdaj, ampak kaj je ze bilo tisto o pizzi in slabi pizzi? sploh pa, casa za obzalovanje bo na pretek naslednji dan, ko bom drobila lekadol v kozarc mlacne vode in preklinjala emso.
najboljsa exit strategija je sicer noc preziveti v njenem stanovanju (ki ga ima upajmo zase, da ni awkward srecanj pred kopalnico z njenimi cimri), da lahko grem se preden se zbudi (to je vedno optimisticno, itak nimam pojma, kje so vhodna vrata), ker roko na srce, tudi ce je nikoli vec ne vidim, ko bi bilo prehitro.
vcasih pa v tistem mozgan-prdec momentu ne razmisljam ravno dovolj skoncentrirano in zeno povabim k sebi. in ko se zjutraj zbudim v razmetanem stanovanju, ko poskusam ugotoviti, zakaj me macka gledata z zgrozenim izrazom na faci in zakaj sem pila iz treh razlicnih kozarcev, takrat se obrnem na desno in… ojoj.
kako nekomu dopovedat, da naj gre domov? da ta noc ni bla zacetek neke velike romance tipa casablanca, da ji res ne nameravam narest zajtrka, se najmanj pa kave, ker prva jutranja kava je bolj intimni del dneva kot kakanje po prvi jutranji kavi.
mogoce bo dojela, ce zacnem pospravljat posteljo kljub temu, da se ona se vedno leno preteguje po njej.
cancelled.
i run into her like a brick wall, she holds
me like a rose; too tight. incapable of guilt
ill do it again, mark my words. a tattoo
for every one of my
sins.
she watched us grow apart, truth i told
she took as lies, hating every minute of
the love she lost, and me perfecting
the art of disappearing, houdini
would be proud.
the moment creeps up on me and ive
two words left,
“now what?”.
bananenkruhen fur di butli.
ce me poznate potem veste, da ne pecem rada.
ce povem po resnici, do vceraj nisem v zivljenju se cisto nic spekla in tudi nisem imela nobene zelje po tem. sploh ne zavidam tistim, ki do 2h ponoci pecejo taksne in drugace kekse, potice, torte in mafine. poredko se mi zalusta sladkih stvari (raje imam cips) in v trgovini se ni zmanjkalo snickersa.
mislim tudi, da sem malo antitalenta za te pekovske zadeve. tisto “od oka” pri meni nikoli ni slo, vseen kolikokrat sem poskusala nardit maso za palacinke. ja, to tudi ne znam. metat palacinke po kuhinji in jih zlozit na kroznik v perfektn stolp je najmanjsi problem, masa pa mi se nikoli ni uspela.
in ne vem, kaj tocno me je prijelo vceraj, ampak nehala sem samo gledat tiste tri veliko prevec zrele banane v skledi, odprla kulinarika.net stran in nasla recept za “zmagovalni bananin kruh“. v bistvu je to biskvit z zmuckanimi bananami, ampak dajmo se delat, da je tole vsaj kvantna fizika.
mogoce bi bilo pametno omenit tudi to, da doma ne posedujem nobenega od najbolj osnovnih pripomockov, ki pomagajo pri peki:
tehtnica? noup.
mikser? noup.
valjar? noup.
normalno velik pratfan? noup.
mislim, da bi bilo pametno te podatke upostevat tudi pri pisanju receptov in naredit alternativni zapis kolicin. predlagam tole: namesto 170 g moke bi se napisalo 3 jogurtove loncke moke. namesto 120 g sladkorja bi pisalo 7 zvrhanih jedilnih zlic sladkorja. namesto 125 g stopljenega masla se napise dva stamprla stopljenga masla.
a je to res tako tezko? (ne me drzat za besedo s tole pretvorbo, raje si preberite tole)
enivej, kolicine smo mal zblefiral, zmesal vse skupaj z vilico, namazal pratfan (in pol kuhinje) s preostalim kosom masla, vklopli pecico (ze prej, ha!) in dali pect.
in, da vam jst povem, in tole ni subjektivno sploh, tole je preprosta resnica!
tale moj bananin kruh?
tale moj prvi experiment s pecico, za razliko od onih prejsnih, kjer je edini korak pri navodilih “odstranite hrano iz plastike”?
uspel mi je faking fenomenalno! *ponosna nase*
pa bi, ce bi lahko.
vsakic, ko jo vidim, bi jo najraje pojedla, tako zelo lepa je. polajkala bi vse njene slike pa me je odstranila iz svojega fejsbruha. slekla bi jo extra pocasi, kot ce bi odvijala bozickovo darilo. ne uporabljam kristalnih kozarcev ampak zame bi to lahko bila ona; postavla bi jo na polico in jo preprosto obcudovala. vse poteze njenega obraza, dolgo pogresanega nasmeha, tiste male oci, ki znajo tako lepo zareti. s prsti bi preiskala njeno telo, da ga nikoli ne bi pozabila, tudi cigaretne opekline na roki ne. tista bela srajca na njenem zagorelem telesu me ubija; istocasno bi jo slekla, da bi stala pred mano gola, in pustila obleceno, ker povdari vse, kar naredi “njo”.
nisem vedela, da je mozno, ampak ko jo vidim priti izza ovinka, mi zastane dih. se vedno sem zivcna, ko sedim ob njej. pogledi daljsi od par sekund so mi neugodni; mogoce pa koncno le opazi, kaj je narobe z mano.
v grlu knedl, ker se se vedno spomnem, in v glavi jeza, zakaj ne morem imet vsega?
novoletne tradicije.
ljubljanska tradicija je, da se vsaj uro pred polnocjo zacnes premikat v smeri presernovga trga. hrabri junaki se bodo v centru greli ze od zgodnjih vecernih ur. kuhano vino, danijela, pijana mladina in zmigovanje z glavo starejsih obcanov so standard. prav tako prepolne trole, ki se par ur kasneje spremenijo v mobilne piksne bruhanja s cudovitim vonjem po vinu. ognjemet je viden le, ce novo leto pade na enega izmed redkih dni, ko v prestolnici ni megle.
laska tradicija je romanje do tavelkega parka, guzvanje na obrobju reke, zmedeno preusmerjanje pozornosti med gradom in hribom na nasprotni strani, ker nobeno leto nihce ne ve s kje bo ognjemet, in izogibanje ponorelim psom, ki jih butasti lastniki peljejo zraven v hrup. ce se novo leto prezivi doma, na toplem, pa se do zadnjega gonga je toast z maslom in tatarcem, ob polnoci se spije kozarc sampanjca, mlajsi sestri se zazeli noc po pameti in v manj kot pol ure smo ze vsi pod kovtrom, pravac mizule. jbg, novo leto je samo se en dan v letu in jutri je treba bajto pospravit.
v braziliji so za novo leto fiksirani na belo barvo (ceprav imajo razlicni barvni dodatki tudi neke svoje pomene), vecina jih je oblecena v bele bikinije, bele kratke hlace in bele majice. aja, v braziliji je za novo leto 30°C. barabe. kar pomeni, da je novoletni skok v morje nekaj cisto sprejemljivega (ceprav je istocasno v morju se milijon drugih ljudi) in ce imas v roki se kaksno rozo jo vrzi v morje. zakaj? ker so brazilci a) zelo verni in b) se bolj vrazeverni. dan zakljucite s flaso skola (pivo) in sveze specenimi raznjici iz prtljaznika avta prodajalca.
portugalska tradicija, vsaj tistih, ki so blizje atlantiku in ne spaniji, je vecer pijanih karaok, pikantnih skampov (v dnevih pred novim letom se cene skampov gibljejo zelo cudno; v enem dnevu so lahko cenej kot sladkor in drazji kot kaviar.) in kave na plazi ob 4h zjutraj. in ne, to ni tradicija ene grupe pijancev, katerim se zdi noro dobro oblecen it v morje. v tistem malem mestecu sem ob 4h ponoci vidla vec ljudi kot prej celo poletje! na plazi sledi procedura s sedmimi rozinami in za vsako rozino eno zelja. pricakovala bi dvanajst rozin, za vsak mesec v letu.
par rozin sem pojedla, si nekaj zazelela in ostale vrgla cez ramo. mogoce je to zacetek nove tradicije.
moj telefon vec seksa kot jaz.
“hej, kaj delas?”
“nic taksnega.”
“sexala bi. prides k meni?”
lezbijke imamo dattch, geji grindr, ne-app ljudje smse, galerija je polna fotk bivsih v kocljivih pozah, za katere smo sveto obljubili, da bomo zbrisali, in nekje na dropboxu bi se nasli nagi deli telesa neke nakljucne blejcanke, ki mi je pred letom dni obljubljala najboljsi sex mojega zivljenja (se vedno cakam).
orgazem je postal skoraj kot mcdonaldsov happy meal; hitro dostopen, instant zadovoljitev, igracka je vkljucena v ceno in druzba je opcijsko.
komu pa se da?!
najprej par deset msgev tipanja, ce bi druga oseba sploh sla na dejt, potem enkrat toliko msgev na temo ure in kombiniranje lokacije, da bo nekje na polovici obeh lpp linij, vmes tusiranje, britje nog in predelov, ki bi mogoce lahko prisli pod kontrolo, parada pred ogledalom, ker je kljucnega pomena, da najdemo tiste kavbojke v katerih bo nasa rit izgledala najboljse, pa itak je zima in smo vsi obleceni kot medvedi. potem sledi veliko prevec minut na mrazu ob obcudovanju (ali bolje, skupnem kurcanju) luck prestolnice, testiranje kuhanga vina, ker smo kul, in potem mogoce nekaj hrane, ves ta cas pa moramo pazit, da ne recemo slucajno kaj narobe, da ne povemo prevec, ker moramo biti skrivnostni, premalo pa tudi ne, ker potem lahko dobi obcutek, da nas ne zanima, pokazati moramo zanimanje za njeno bolano bakico in situacijo v sluzbi, ki se nam zdi totalno absurdna ampak tega ne smemo rect naglas, ker je uvidevnost v modi, itd itd.
skratka, cel vecer moramo preziveti z osebo, ki bi nam mogoce potencialno lahko bila vsec (pa ceprav samo za to noc), in potem v stilu umetnostnega drsalca v pogovor spravit tudi povabilo k sebi domov. vsi vemo, da direktni ne smemo bit, ceprav bi preprost “prides k meni domov?” bil veliko boljsa izbira kot karkoli se v tistem momentu spomnemo, ker ce je zena pametna, ti bo na butasto povabilo vrnila butasto vprasanje (zakaj?), potem pa se znajdi in najdi pot ven iz te nerodne situacije.
resno, komu se sploh se da?
veliko lazje je najdet eno izmed miljauzent porno strani, kliknat par linkov, izbrat neko navidez zadovoljivo sceno in upat, da ti ne bo prislo tocno takrat, ko bo pokazalo trpec izraz na obrazu tipa.
.
.
in ko dobis msg, da je na poti, ti je skoraj malo zal, ker zdej moras pa se posodo pomit.