najprej je bil yahoo messenger, na racunalniku v dnevni sobi. na tisoce sob, neki moderatorji, prepovedane kletvice in vsi so se menli o sexu. zabavno, ni kaj. sploh za 14letno mene, ki je bila v DNEVNI SOBI.
potem je bil irc in veliko prevec zagonjenih ur v racunalniski sobi na faxu, kjer bi tist racunalnik v kotu skoraj ze lahko bil moja last. med klamfanjem bedarij smo se naucil slepo tipkat in miljon zabavnih odgovorov na “a/s/l?”.
sledil je icq, zelena rozica poleg moje uin stevilke (katero mi je vedno uspelo pozabit), in fenomenalna nova funkcija, ki je pokazala, kdaj je druga oseba tipkala. tu je tudi prislo do tistih zmedenih misli, “caki… XY tipka ze vsaj 10 minut… a ne najde tipke enter? … ziher je to.. al pa pise esej.. pa samo vprasala sem jo, kako je blo vceraj.. mogoce pa je umrla” to zadnje je bil edin logicn zakljucek.
kmalu zatem se je pojavil msn messenger, video pogovor, in sele pred kratkim sem ga zares nehala uporabljat. ne zato, ker ne bi hotla, msn mi je se vedno eden boljsih chatov, samo vedno manj ljudi je bilo online, da bi opraviclo konstantne apdejte, cudne postavitve elementov in faking velike crke, ki so prisle z metro winsi. tudi messenger plus in downgrade na verzijo 9 nista pomagala.
ves ta cas je nekje v ozadju bil tudi skajp, katerga pa nikol nisem rada uporabljala. stvar je tako faking tezka, vsak nov apdejt prinese se slabso kvaliteto slike (edini razlog za uporabo, imo), in vedno veckrat ugotavljam, ce je na sliki moja zena al nek kaktus sred shopping centra.
trenutno zmaguje, in drzi veliko prednost, google talk.
simpl, clean, sicer tecn, ker hoce bit z vsakim novim sporocilom aktivno okno (obssessive much?) in vcasih mi s tem drama queen obnasanjem ornk zjebe workflow, ampak ajde, naj mu bo. cakam na apdejt, kjer bo vec opcij v nastavitvah, in ne, ne mislim se povezat z orkut (wtf je to?).
a sem v vseh mojih letih online chatanja slucajno zgresila kaksnega?
* bitni pogovori je drugace “podcast o applu, tehnologijah, gadgetih, produktivnosti in sploh vsem”. sori nejc, cist mi je uslo iz spomina.
Author Archives: freeeky
kdaj sem vedla?
nekaj si sarila po mojem blogu, z resnim izrazom na obrazu (kot ga imas vedno, ko gres mojo preteklost brat), nasla oni seznam in mi ze popoldan poslala sms, da si naredila nekaj zame.
bananin kruh.
dobla si me na bananin kruh.
na jebeni BANANIN KRUH!
takrat sem vedla, da sem zaljubljena vate.
do danes sem nabrala samo tri.
ena najboljsih stvari v vezi je skupno zapravljanje casa. tisto zapravljanje casa, ko si nekje globoko v sebi totalno pomirjen, ko ti ne manjka nic, ko ni nicesar prevec, ko je vse tocno tako kot mora biti.
moje najljubse zapravljanje casa je seveda ob kavi.
ko imam roko na njenem desnem stegnu, pred sabo salco sveze kave, kozarec vode z dvema rezinama limone, pravkar kupljen casopis…. in tisina. nobenga nepotrebnega pogovarjanja, nobenga tecnarjenja kaj delam, kaj berem, zakaj se ne pogovarjam z njo, nobenih bednih pogovorov o vremenu, zadnjem uspehu tine ali o tistem stavku, ki ga je imela predrznost izrect sajveskatera o sejveskomu.
mislim, da bi to lahko bila moja verzija litmus testa.
ce sem z njo na nek len sobotni dopoldan in mi je uspelo prebrat vsaj pol casopisa v miru, potem je ona zame.
in ce mi je v tistem trenutku res fajn bom hotla na trajno izposojo vzet zlicko od moje kave.
ko flajster.
najtezje je se sprijaznit, da je konec.
lahko je najdet 1000 in 1 razlog zakaj morta it narazen, zakaj stvar ne deluje vec, zakaj ni tako kot bi moglo bit. a vedno se najde en razlog vec zakaj ostati skupaj. ker so noci z njo bile tok mirne, ker ima faking sexy rito, ker je bila tam, ko sem dozivela par ‘prvic’, ker jo imam rada? ne?
ko ti je koncno jasno, da bi ta zadnji stavek moral bit tist prvi, tist najbolj pomembni, takrat se zacne v glavi nekaj premikat. gres parkrat sama spat, je ne objames ponoci, ji ne reces vec, da jo imas rada, kljub temu, da nekje tam noter jo se vedno imas, ampak ves, da ni vec isto, in noces dajat nekega laznega upanja, ceprav ves, da ji dajes tocno to z vsakim dnem, ko odlasas, in ona ve, ona cuti, da je nekaj narobe ampak upa, da se bos spravla skupaj, da ji bos pustila se malo blizje, da vama bo le uspelo resit nastalo situacijo, situacijo, za katero ni ona nic kriva, in zavedas se, da gre ona vcasih spat v solzah, ker ne ve, kako naj te obdrzi, in ker misli, da dela vse narobe, pa jo povleces blizu in reces, da je vse vredu, ceprav ves, da ni, in ko gres pes domov se metaforicno tepes po glavi, ceprav bi se mogla zelo dobesedno brcnat v rit in nardit tist, kar obe pricakujeta, ampak si se ne moreta predstavljat zivljenja brez druge, predolgo sta ze v tem, in odlasas se en dan, in se eno noc, in gres spet spat pozno, in sama, in si mogoce res zazelis, da bi bila zraven, ampak zadnja misel ni ona, niti ni katera druga, je samo prazna glava in tista misel, ki ti je sla zadnjih par tednov po glavi, “daj ana pizdamaterna no, nared ze nekaj, nehaj bit tak idiot!”.
potem pa pride nedelja popoldan, kolega vrze skatlico cigaretov na mizo in ti reces “jst sem pa singl.”
excuse me, miss
..but i really want to fuck you
ooops i shouldnt have said that
you have brought it to my attention
its called “making love”
maybe youd prefer it if i called it cunnilingus
instead of “i want to feel your clit throb on my tongue”
would you like it better if i said “slide it in and out”
and not “i want you to ram your fingers inside me”
could it be that youd rather hear me say “im close to reaching an orgasm”
instead of shouting “oh my fucking god, im gonna cum!!”
and maybe you would like it better if i said that i love you
and not just nod and oust a simple “ditto”?
ME?!
se vedno mi je fascinantno, ko mi nekdo poslje email, da bere moj blog.
zakaj bi kdo bral te nebuloze, polne slovnicnih napak, neuporabe rodilnika in ignoriranju sumnikov?
mislim, zelo pase prebrat taksen email, in obcasni izpadi kolegice, da je ona na najini prvi kavi imela v glavi samo “jst sem na kavi z ratoncrack!!”, mi seveda laskajo.
ampak.. zakaj tak hupla glede MOJEGA bloga? ajde, da si na kofeju s pengotom, centrifuzijo, rentonom, sardelo ali pepermintovo, to bi se nekok razumela. razumela bi tudi, ce bi bilo govora o malem morju drugih slovenskih blogerjev, ki pisejo o trenutno zelo popularni politicni situaciji v bananastanu, o maljon nacinih nanasanja laka na nohte, o fotografiji ipd. in dam roko v ogenj, da imajo veliko vec dnevnih obiskov kot jaz, ki sem jih enkrat po cisti nesreci fasala malo vec kot 300, drugace pa se stevilka ob mrtvih dnevih vrti pri fenomenalnih dvajset (kiss ALL the people!).
ne razumem pa zakaj bi kdo bral moje bedarije. vecino teh sem ze sama pozabla, ker so ble tok bedne. in ko na statcounterju vidim, da je nekdo spet zacel brat moj blog cisto na zacetku, aprila 2006!, grem se sama prebrat o cem sem pisala takrat.
koleg…nay…zelo dobra pr’jatlca je rekla, da moj blog bere, ker je “sexual”.
pa sej obstajajo se drugi! mislim, zdajle se nobenga ne spomnem, ampak ziher obstajajo se drugi. … morajo!
aja, eno vprasanje:
a se tumblr smatra kot blog?
a ni poanta bloga, da je na njem nek original content, ki ni bil drugje po internetih objavljen ze 1590-krat?
..ti
sele nekje proti koncu najinih dveh tednov sem se zavedla s kom tocno si delim posteljo.
kdo je ta oseba, ki pride v moje stanovanje pozno ponoci, s tako sirokim nasmehom, da je meni nerodno.
kdo je ta oseba, ki mi cez dan posilja mogoce malo neosebna sporocila, a ima med igranjem z mojim jezikom skoraj vedno odprte oci, kot da me preucuje.
kdo je ta oseba, ki ji je vseeno za devico v meni in vztrajno ignorira uro.
kdo je ta oseba, od katere “Lubm :*” me je najprej prestrasil, danes pa klejem sebe, ker sem ga zbrisala s telefona.
in ko ji, med lizanjem potu z njenega hrbta in po ugrizu v lopatico, povem ta “aha!” moment je njeno vprasanje bilo “pa kako to mislis? kaj to pomeni?”. odgovora nisem imela, oziroma ga nisem znala spravit v besede.
lahko bi ji povedala, da sem v njeni druzbi, ko je nonsalantno pila kozarec vina, vedno bila malo nervozna.
lahko bi celo rekla, da sem njene tatuje veliko prepogosto gledala na njenem profilu, in da sem parkrat hotela lajkat neko staro fotko, ampak nisem, ker bi izgledalo prevec ‘stalker-ish’.
mogoce bi mi uspelo skupaj spravit, da sem ze pred mnogimi meseci imela “tiste” misli o njej in da je realnost veliko bolj zabavna od vsega, kar je moja domisljija spravila skupaj.
lahko bi ji priznala, da me je v dveh tednih obrnala za 180 stopinj in da mi je lepo.
in da me je prekleto strah.
a vse, kar sem spravla iz sebe, je bilo “ti si… ti. a ves… ti!”
…
je rekla, da sem razposajena.
da se v mojih smsih vidi, da sem dobre volje.
ce bi vedla, da imam vecino dneva v usesih slusalke, kjer mi glasba razbija tako naglas, da ne slisim lastnih misli, potem ne bi bla tega rekla.
mogoce pa to ne delam prav.
te dni me poleg euforije nad trenutno situacijo daje tudi manjsi obcutek krivde zaradi ideje, da bi morala bit v drugacnem custvenem stanju. to jest, da bi mogla bit zalostna, ali vsaj zelo tecna. namrec, pred parimi tedni se je spremenil moj partnerski status. po domace, s punco sma sle narazen, jaz sem jo pustila, kakorkoli. na fb sem sicer se vedno v ornk zakomplicirani vezi z mojo levo roko (drugace sem desnicarka… get it? …. ah? … eh.), v realnem zivljenju pa (ze) v malo bolj prijetni situaciji (z drugo).
pravijo, da se vezo preboleva polovico casa trajanja le-te. kar pomeni, da bi, po vseh pravilih, jaz vsaj se 11 mesecev morala bit slabe volje, nedostopna, skregana s svetom in zaspat v solzah.
in mogoce je narobe, a jaz se sploh ne pocutim tako.
ampak, ce te zanima, po vseh teh tednih se vedno petkrat ugasnem budilko, preden se spravim iz postelje, se vedno ne grem cez cesto samo pri zeleni luci ali cez prehod za pesce, se vedno gledam storage wars, skoraj religiozno dajem smrkcem redkvice za sadit (mogoce mi enkrat ta teden koncno uspe pridet do gore!) in se vedno spim na levi strani postelje.
ampak te dni si zazelim eno drugo, da se “naguzi” za mano in da roko na moj hrbet.