ni mi cisto jasno kako sem prisla v tole zmedo, ampak maia me je tagala, da morem o seb napisati sest stvari, katere se nihce ne ve.
tu pridemo do manjsega problema;
zakaj bi napisala nekaj, kar nihce ne ve? zakaj bi napisala/razkrila skrivnost? potem nekako negiramo pomen besede “skrivnost”.
tako da sem se odlocla, da ne bom napisala skrivnosti ampak par totalno banalnih stvari, katere mogoce nihce niti ne rabi vedet.
1) ne maram pese. v kakrsnikoli obliki. tudi najmanjsa kapljica pesinga soka sprozi moj gag reflex.
ko sma s sestro bile mlajse in sma pri kosilu se dobivale vsaka svojo skledo s solato sem vse liste zelene solate, ki so bili malo na roza/vijolcno obarvani, pustila v skledi.
in v skledi so ostali nekje do pozno zvecer, ko se me je ati koncno usmilil in rekel, da lahko grem stran od mize.
2) ne maram ljudi.
oziroma, ne maram hrupa, ki ga en kolektiv naredi med delom. obcutek nervoze, ki ga dobivam te dni, ko se zjutraj spomnim, da moram za osem ur v pisarno, kjer bodo telefoni zvonili z glasnostjo, ki bi se tako gluhi macki povzrocilo traume, ko slusalke ne pomagajo vec pri zmanjsevanju hrupa in bi glasnost racunalnika nujno rabila se par stopenj… ai.
3) med hojo imam iztegnjen desni kazalec.
nimam pojma zakaj. mogoce zato, ker skoraj vedno drsim s prstom po steni, ograji.
4) ce je le mozno spim na tisti strani postelje, ki je stran od stene.
ponoci grem vedno na wc in se mi res ne da plazit cez osebo, ki spi poleg mene. nekatere so tecne, ce jih zbudis.
5) skampi. skampi. skampi.
moja najljubsa jed. ever. ni je boljse. mogoce zato ker jo jem 1x na leto. ::sad face::
6) nimam problema it na wc sred najbolj zagamanga kluba na metli, a ni ga hujsega ce najdem las v odtoku umivalnika. nutello lahko jem z zlico, sladoled bi najraje najprej stopila in ootem popila. lahko spijem mnogo laskih (sposobnost koherentnega pogovora po petem je sicer dvomljiva), a deci vina bo sel iz mene po parih minutah in preostanek vecera bom prespala na klopci ter klela vse po spisku…
—-
so rekli, da morem napisat se dva blogerja, ki bosta nadaljevala verigo: nina in manja.

susi je ena izmed tistih stvari, ki ali so ti vsec ali pa ne. ali ga ljubis ali sovrazis. ali se ti zacnejo cedit sline ali si malo bruhnes v usta.
jaz, hvala bogu, spadam med tiste prve.
med tiste, ki si susi sicer privoscijo zelo poredko, ampak takrat uzivajo do konca. do konca pomeni, da vsak mali rizek namocim v sojino omako, katero vcasih zmesam z wasabijem (ne me kamenjat, vem, da se to kao ne sme), vsak koscek tune in avokada si najprej podrobno ogledam in pojem s se vecjim veseljem, na koncu pa si privoscim se tisti koscek ingverja, katerega ne maram sploh (ce je restavracija tok faca, da ti ga privosci brez odvecnih pripomb).
ko se je po civkajocem omrezju zacela siriti novica, da obstaja ena talentirana oseba (z imenom Megumi Yoshida), ki se ukvarja z umotnostjo, ki je susi, in svoje izdelke licno zapakirane za male pare ponudi tudi ostalim smrtnikom, sem seveda takoj zagrabila. kaj cem, restavracije so fajn, a se boljse je doma v stari raztegnjeni trenirki jest in ne razmisljat, ce prav drzim palcke in sranje, spet mi je ena padla v sojino omako.



ce bi tudi sami zeleli poskusit to fenomenalno zadevco si dajte frazo #megumisushi med priljubljene in sledite pogovoru. japonska delikatesa bo kaj kmalu (upajmo) spet na voljo.

nimam avta, na kolesu nisem bila ze ohoho let, taxi ob posebnih priloznostih (ponavadi po placi, ker takrat imamo vsi obcutek, da smo totalno bogati) in ce se od tocke A do tocke B ne da pridet v nekem sprejemljivem casu pes pride na pomoc javni promet.
ceprav ta pomoc je vsake tolko ornk dvorezni mec. obstajajo namrec neki tipicni uporabniki LPPja, ki nam popestrijo tistih par minut temperaturnega in prostorskega mucenja (linije z najvecjim stevilom potnikov ob najbolj prometnih urah dobijo vedno najmanjse avtobuse, in v teh se skoraj vsako poletje greje kot za stavo).
1. tecne babice
babice, ki svojim necakom ob vsaki druzinski vecerji povedo, da so v svoji mladosti morale vstat ob 5h zjutraj, skuhat zajtrk in kosilo, le-to potem bose (in v snegu!!) nesle na drugo stran mesta, kjer je v rudniku delal njihov ata, in da je njim zdaj tako zelo lepo in da si tega niti ne predstavljajo. (da nam je veliko lepse kot je bilo njim se popolnoma strinjam, in slava vsem, ki so takrat ziveli.) AMPAK ce je na busu sto sedezev, a moras res pridet tocno do mojega, me grdo pogledat, ker me pac ni katapultiralo iz stola, da ti dam prostor, in potem se glasno zahtevat, da se umaknem, ker danasnja mladina je res tako grdo vzgojena, in da te bolijo noge, sklepi, hrbtenica, glava in jezik, in da ta sedez pripada tocno teb, in zakaj jo se vedno gledam kot tele v nova vrata in se ne umaknem?!
nikoli nisem imela problema se umaknat. tako so me ucili, starejsi imajo prednost. ampak zarad taksnih tecnih bab se vsake tolko veliko raje skozi okno zagledam v neko tocko v daljavi in se delam, da te ni. ce se bos se veliko prirozevala bom dala v usesa slusalke, glasno na max, ti pa se pritozuj folku okoli sebe kolikor se hoces.
2. pubertetniki s prevelkimi jajci
najveckrat je to skupinica pubertetnikov (ali tipov med 20 in 30 leti, ki iz zivlkjenja niso naredli nic razen sranja), kjer se vsi pocutijo extra mocne, oblecenih po zadnji fuzinski modi; prekratke trenirke, bele teniske in fejk louis vuitton pedertasna, katero bi si najraje obesli okoli vratu, ampak moda se ni prisla tako dalec. zasedejo celotno polovico busa, vsak sedi na dveh sedezih, noge dajo bolj narazen od najvecje porn zvezde, vsake 5min si popravijo jajca, govorijo glasno, po moznosti se spukajo, in ogovorijo vsako punco, ki gre mimo.
tu se gre za preprosto mob mentality, kjer so vsi skupaj extra predrzni in en je vecji jebac od drugega. sami bi najverjetneje sedeli nekje v zadnjem delu busa in na svoji stari nokii igrali kaco.
3. novopecene mamice **
obstajata dva tipa: tiste z vozickom in tiste z otrokom, ki ne utihne.
prve v ze itak prenatrpane trole rinejo s svojim Extra XXXL Fensi Smensi Vozicek, zasedejo celotn sredinski del, in ko se na postajah odprejo vrata ne premaknejo niti mezincka. kaj sele, da bi mogoce malo premaknale vozicek, s katerim si mi ze 3x zapeljala cez nogo, ko si iskala kekse za otroka. ta druge pa so tolko face, da ne pridejo na trolo z vozickom, ampak s kricecim otrokom. in medtem ko tamala oseba izkasljuje pljuca in se dere na vse in vsakogar, ona mirno sedi, gleda skozi okno, sanjari o casu, ko ji ni bilo potrebno konstantno pospravljat za malim demonom.
verjamem, da je zivljenje z malo osebo extra tezko. in ja, tudi mi je jasno, da taxi ni najbolj poceni, ampak ce ze moras it na bus, a lahko vsaj probas zasest manj prostora kot tovornjak? ce ti to ne uspe a se lahko vsaj pretvarjas, da ti ni vseeno za folk okoli tebe in se vsaj delas, da bo zaleglo ce tamalemu 10x reces, naj bo tiho? obljubim, da se ti bomo vsi umaknal in socustvoval s tabo, ce se le ne bos obnasala kot stuckup bitch, ki misli, da je tisti del avtobusa samo njen.
** res je, nimam otroka, in ne vem kako je, ko imas to malo osebo konstantno zraven. in ja, necaka z veseljem dam nazaj sestri ze po parih minutah. ampak zgornji odstavek se nanasa na tiste mamice, ki mislijo, da glavne na troli. vsem ostalim pa klobuk dol za vse zivce, ki jih se imajo.
4. 72 urni deodorant
edini nacin, da bi slogan vseh teh reklam za deodorante veljal je, ce se oseba celih 72 ur ne bi premaknala niti za 5 cm. na zalost pa deodorante s 72 urnim delovanjem uporabljajo ljudje, ki 14 ur na dan delajo na gradbiscu, pri temperaturah krepko preko 30°C. in dam roko v ogenj, da se bo en vedno nasel nekje v moji blizini, po moznosti tocno pred mano in se drzal za drzalo nad glavo.
sploh pa, ce se ze tri dni nisi stusiral ti tudi deodorant ne bo pomagal.
5. pink tv playlista
v to alinejo spadajo tisti, ki se najveckrat vsedejo cisto zadaj (najbolj drzni tudi v sprednji del avtobusa ampak ti so preveckrat delezni grdih pogledov, tako da se temu delu najraje izognejo), od ene do druge postaje vedno glasneje demonstrirajo znanje crke Ł in imajo zvocno spremljavo direktno iz zvocnikov svojih mobilcev. ne me narobe razumet, proti lepi breni, karleusi in ….*gre na pink tv stran, ker se ne spomne drugih*…..dzenanu loncarevicu nimam popolnoma nic, ampak a mora to res bit tako zelo naglas?! tudi metalci in tehno friki se vozijo z lpp ampak njihovo glasbo slisis le iz luknje v njihovi glavi, ki jo je naredla previsoka glasnost glasbe na mp3 predvajalniku.
hm, kaj pa ce so oni v bistvu pink tv angeli? res je, vsi nimam tvja ali ne gledamo tega kanala. in kako drugace bo najbolj kvalitetni predstavnik turbo folk glasbe prisel do nasih uses?! res, hvala vam za to darilo. cenim.