Author Archives: freeeky
trenutno mi gre po glavi samo ena stvar..
>lizbona.
verjamem, da sem dolocenim ljudem ze tecna, ko jim med cakanjem na pico maljonkrat povem, da grem v lizbono, kako grem, kdaj grem, kaj bom tam vse delala, koga vse bom vidla, in da kak bo super fenomenalno! ampak dajte no, na ta veseli dan cakam ze skoraj eno jebeno leto!
letosnji obisk se (od tistga septembra 2009) razlikuje samo po tem, da grem z goopti prevozi do benetk, z vuelingom direkt do lizbone (ko jebe porto), da cakam par ur v barceloni (nazaj grede bom vseh 6 ur prezivela na rambli ali vsaj na barceloneti) in da si ubodem en miiiiickeno miniaturni tattoo.
se 17 dni …. *huge stupid grin*
ps- fotko nasla tule.
poslovilno darilo
>pride iz kopalnice, hodi proti meni, se obrne in mi pokaze hrbet
kaplje mrzle vode polzijo po sestih (mogoce sedmih) dolgih rdecih crtah
sledi mojih nohtov
“ana, kaj tocno je to?”
popolnoma ji je jasno, da mi ze njeno vprasanje dviguje ego
istocasno se zaveda, da ji tega ne bom priznala
“nimam pojma, nisem bla jst, obljubim!”
ji zatrjujem z nasmeskom na obrazu in obcudujem moje delo
ne spomnim se kdaj sem to naredla, a mi sploh ni zal
ko zapre vrata za sabo pobozam modrico na notranji strani stegna
odtis njenih zob
njeno poslovilno darilo meni.
tatara tatara tata ra tatara
>noc je bila preziveta z bojem za par centimetrov moje postelje, a kaj ko je tok kjut med spanjem, da ji ne morem veliko zamerit. sploh pa, dopoldan se je vec kot oddolzila. in ja, hvaljenje mi sploh ni pod castjo. #aves ono, ko se das tko fenomenalno dol, da imas to cel dan v glavi? no, to. krat 6. (ni ga lepsega prizora kot izraz na njenem obrazu med orgazmom. se vedno ji je mal nerodno.)
in sedaj lezim v postelji, kjer je se pred parimi urami lezala ona, vsake tolko pogledam na desno stran postelje, ob zvoku novega sporocila si zazelim, da bi bil njen, na levi strani imam salco sveze dolce gusto kave, na desni frutabelo z visnjo in jogurtom, na tvju je miljonta ponovitev serije “you rang, m’lord”, da v seb ponovno zacutim tiste njene dolge prste se sploh ne rabim potrudit (tale spomin bo svez se nekaj casa) in na monitorju je pdf verzija rezervirane karte v lizbono.
ja, na taksne sobote bi se lahko komot navadla.
(repete naslednjo soboto?)
polnocno msgiranje.
>prejsn teden je pred mojim blokom sredi noci en par imel manjse nesoglasje. oziroma, po domace, punca je tipu jebala mater. v prenesem pomenu, seveda.
ce sem prav razumela iz njenega kricanja sta bila kao nekje zunaj, romanticnost je sevala iz polne lune, svecke so jima osvetljevale pot domov, in potem je tip iz zepa potegnil mobitel in si zacel dopisovat z eno drugo. punca je to opazla in popizdila. (ajde, mogoce ji je samo odgovoril na en sms, ampak razsodnost punce je splavala po vodi takoj, ko je tip prijel telefon.)
stvar smo, seveda, live twitali.
zaplet – vrh – zatisje – razplet
zadeva me je spomnala na podobno stvar iz mojega zivljenja.
a ves tist, ko komaj cakas, da se tvoja significant other (=SO) spravi pod tus, ker ves, da bo pod tusem vsaj 20min, in v tistih dvajsetih minutah lahka brez problemov in brez gledanja cez ramo msgiras s svojo ta drugo (=TD)? ali pa tisto, ko se zadnjo sekundo pred srecanjem s SO poslovis z zadnjim msgem, spravis telefon v zep in ga potem vsakih par minut pogledas, ce je TD slucajno, v nekem napadu ranljivosti, le poslala sms? in ce je, potem poskusas na extremno nonsalanten nacin, z nekim za lase privlecenim razlogom, it nekam na samo in odgovorit.
in tako vsak vecer, cel teden, kar nekaj mesecev. dok eni v tem cudnem ljubezenskem trikotniku ne prekipi in te poslje tam kamor se sonce ne posije. ali pa vsaj neha msgirat ob pol sedmih zvecer, ko ve, da je SO blizu.
folk, ki je varal, bo tole prepoznal. ostali niti ne, ker ste bli pod tusem in imate perfektno razmerje.
… #onrepeat
>eden boljsih komadov lanskega leta.
Floetry – Say Yes (Kähn Remix)
loving you has taken time
but i always knew you could be mine
i recognize the butterflies inside me tonight
all you gotta do is say yes
“ljubljana je lepa tudi brez tebe.”
>vceraj zjutraj, na nedeljo, na gospodov dan, na dan, ko se petelini vstanejo okrog poldneva, sem sla na krajsi sprehod po ljubljani. naredit nove spomine. kolega turisticni vodic po nasi mali, od pred kratkim ponovno z dijaki in studenti oblegani, prestolnici pravi, da se ljubljano najbolje vidi in spozna, ce se gleda navzgor.
in sem (sla).
najprej mimo zaspanega tramvaja do tromostovja, kjer se je odvijala zadnja delavnica festivala crk, v lolito se nauzit baroka in impresionizma, mimo hijo de puta do cajnice, takoj za praznim gallusom postanek na kavi, ter skozi bolsjak do krizank in oranznega lepotca.
res je lepa.
