>mogoce se res nikoli ne naucim, kakor ona trdi, ampak dat ji moj username in password za blogger mi nikoli ni bil problem. do bloga pac nimam nekega obrambnega odnosa.
za razliko od mojega telefona. do njega je moj odnos nekaj a la “telefon je moj, ne tikaj. ce bom hotla, da karkoli vidis, ti ga bom sama dala v roke.” ziher nacin, da popenim je ta, ko se nekdo telefona dotakne brez mojega dovoljenja. se hujse je, ce za to zvem sele kasneje.
in ja, ta isti odnos imam tudi napram punc. ne pravim, da karkoli skrivam (ceprav se je ze parkrat zgodilo, da je to bil razlog. but i digress.), ampak neke meje pa morajo biti. tudi v odnosu. cisto vse pa res NI NAJINO. nekaj je moje, nekaj je tvoje, in potem se najdema nekje na sredini. telefon? ja, to spada pod “nekaj je moje”. ktnxbai.

malo ljudi je, katerim zaupam do te (zgoraj opisane) mere. ona je ena izmed njih. (sicer bi lahko na prste ene roke nastela, kdaj je sarila po mojem telefonu.) kaj pa vem, mogoce ji prevec slepo zaupam v taksnih primerih. do ljudi se obnasam tako kot zelim, da se ti obnasajo do mene. ne pravim zdaj, da mi mora dat te podatke za svoj blog. kje pa! (to mi je ze enkrat. naslednje dve ure na msnju so bile zanimive in fraza “anaaaaaa!!! spremen nazaj!!!” se je uporabla velik preveckrat, hehe)

poanta posta?
uporabnisko ime in geslo je dobila zato, ker bo v naslednjih tednih, mesecih, sodelovala pri pisanju tega bloga. prisla je na idejo, da bi bilo potrebno na MOJEM blogu uvedet novo kategorijo, “hit leta ’10”. se vedno ne vem zakaj to ne more naredit na svojem. njen odgovor? trdi, da je ta odlocitev padla takoj, ko sem jo pred parimi tedni kopirala, ko sem na svoj fejsfuk vrgla link do z-njene-strani-obozevanega komada. sicer se glede fenomenalnosti komada popolnoma strinjam, ampak o le-tem naj malo vec napise ona. (HA!)

draga moja, oder je tvoj. (HA! .. HA!)