>strejt zene so najhujse. vsaj strejt zene, ki so celo zivljenje bile navajene bit s tipi, in ki z zenskami niso niti prevec experimentirale. ze dolgo mi je znana ta hipoteza, da so vse zenske vsaj malo biseksualne. da, za razliko od tipov, veliko lazje in z vecjo radovednostjo sprobajo kako je poljubit zensko, zacutit malo neznejsi dotik (vsaj na zacetku, dokaj hitro v stvar se vsi odpravimo do najblizjega venera shopa po nove lisice in igrace), izvedet kako je dol se dat na tisti ne-prevec-tradicionaln nacin. sploh pa, kako tocno nas to ne bi zanimalo?! stoletja nazaj je ena rekla, da zenska veliko bolje ve, kaj pase drugi zenski. ker bolje pozna zensko telo, bolj ve kaksni dotiki bolj pasejo, kje je nujno potrebno it cez z jezikom, pritisnat s palcem, itd. prav tako sem ze od kar parih kolegov gejev (ki so v mladosti hoteli it po od druzine zacrtani liniji in bili v zvezah z zenskami) slisala, da jim ga zna tip veliko bolje povlect. teh urbanih mitov je veliko in zavoljo ZNANOSTI nas vse, slej ali prej, zamika igrat mythbusterja.
no, izgleda sem naletela na eno, ki je razsirit meje znanih stvari ne mika sploh. moja sreca nima konca, a ne? in ko me ugrizne vrat, da mi zavre kri in se vse kocine na rokah postavijo v pozornost, ko mi z jezikom preisce vsak mozen koticek usesa in mi njen topel dih v glavi zavrti maljardo scenarijev, in ko se mi tam malo nizje nabere ze tolko pritiska, da jo kar avtomatsko potegnem se blizje, roka poisce najhitrejso pot do njenih prsi in ko sem tri sekunde od tega, da jo obrnem na hrbet, priklenem njeni roki na posteljo in..
..takrat zaslisim tisti njen “anci”, in vem, da je igre konec.
v zurnalu mi pise, da bo naslednji teden naporn. in da sex sprosca. nekdo me jebe direktno u mozag.
>Twestival (oziroma Twitter festival) je edina globalna dobrodelna kampanja z zbiranjem sredstev preko spletnih skupnosti, ki obstaja. Festival je namenjen druženju – tako tviterašev, kot drugih ljudi. Eden namenov druženja je tudi kolektivno zbiranje sredstev za določen dobrodelni namen. V globalni izdaji Twestivala 2010 je bila za namen izbrana organizacija Concern (http://www.concern.net/). Organizacijo Concern so ustanovili leta 1968 za pomoč ljudem, ki živijo v skrajni revščini, skozi izobraževalne programe pa dosega 700,000 ljudi v 25 državah Afrike, Azije in Karibov. Twestival 2010 želi podpreti globalne izobraževale programe Concern Worldwide z zbiranjem sredstev in ozaveščanje.
Vodila Twestivala so preprosta in transparentna: – 100 % od donacij in prodaje vstopnic gre za Concern Worldwide – 100 % ljudi, ki delajo na dogodku, so prostovoljci – Dogodki se odvijajo v četrtek, 25. marca 2010
Program Twestival Global 2010: Pri Zelenem Zajcu bo poudarek na knjigah in govorjeni besedi, v klubu K4 pa na glasbi oziroma DJ-jih.
>tale j*bena viroza me je cist obrnala. ne samo, da sem postavla nov osebni rekord v panogah “kolikokrat lahko zaporedoma kihnes?” in “stevilo porabljenih robckov”, izgleda sem postala tudi bolj pussy kot sem bila prej.
99% casa je moje obnasanje dokaj “ce nekaj hocem, potem bom to tudi naredila/dobila”. pa ce se gre za objekt ali subjekt, ampak za voljo tega posta se drzmo subjektov. torej, oseb. (seveda, ce izvzamemo moje obnasanje, ko je zraven ona. v njenem primeru sem ze nickolikokrat zavedno, zavestno, prisebno in popolnoma brez obzalovanj poteptala, zbrisala, zresetirala in z vlakom zapeljala cez moje principe in obljube. cisti twilight zone.)
hehe, kolega je to obnasanje ponazoril s fenomenalnim stavkom, “ana ne vprasa, ce se ti strejt al gej. ana se odloci.” (ja, S, nanjga imas ™.) dejstvo, da je ena decva strejt, mi je popolnoma vseeno. ce vidim neko zeno, ki mi je kjut, sexi, interesantna na ta nacin ali drug, in ce mi potem povedo, da je zena strejt, se mi (kljub priljubljenem prepricanju ljudi okoli mene) v glavi NE zavrti pohodniska pesem vojakov v krizarskih vojnah. to (ciiiiist zgreseno, hehe) spolno usmerjenost pac jemljem kot del nje in to je to. ja, v njene spolne eskapade se ne spravljama prevec, ker – pa dajmo si priznat – moski le imajo nekaj, kar zenske nimajo. in tle ne morem “zmagat”. istocasno, in iz cisto istega zornega kota, imamo tudi zenske nekaj, kar moski nimajo. okej, imamo kar nekaj teh stvari/talentov/sposobnosti, itd. ta dvoboj pa je imho popolnoma bedast in vanjga se ne mislim spravljat. (zato pa imamo dva spola, j*bemti.) je pa res, da me maaaaalo (beri cisto dovolj) zrajca ta “da vidmo, ce bi padla name.” izziv. tako nekako vsaj. sem le cisto navadna oseba, katere dejanja vsake tolko narekuje njen ego. d0h. ce bi ze delali seznam vseh s katerimi sem bila, bi se na seznamu znasle tri ali stiri punce, ki pred mano niso bile s punco. no, vsaj niso sle “do konca”. in ne, tista zadeva “vzeti jungfer”, na katero vi tipi tako zelo padate, mene iskreno povedano ne rajca. celo z velikim veseljem se zadnja leta stran drzim od taksnih! mislim, da sem ze prestara, da bi se igrala zdravnika in pacienta, mamice in atije, ucitelco in dijakinjo, in kar je se teh cudnih role-playing iger. ce se ze dama dol, daj potem imej vsaj malo idej za kaj se gre. in tisti urbani mit, da smo me lezbijke bozji dar zenskam, ker preprosto moramo vedet, kaj delamo, ker smo tudi same zenske? ja. ne. to ni res. nekatere zenske so tako dalec v strejt “pa dajmo noge narazen, bo ze ona vse opravla” sexu (malo prevec pr0na, bi jst rekla), da nimajo blage veze kako samo sebe zadovoljit, kaj sele drugo zensko! in tle ne pomaga nobenih 16 let izkusenj, ce pa mi potem po glavi gre samo “RTFM!!“.
but i digress.
zadnja dva tedna pa se vecino casa, vsaj ko je zraven neka doticna gospodicna, ne prepoznam sploh. ja, zmede me vedno, ko je zraven, in zena se tega zelo dobro zaveda. to, da mi zelo pase, ko se me boza po pobriti glavi, to vedo vsi. kako ne bodo, ce pa tolko da ne nosim okoli trasparenta z napisom “cohaj me po glavi, ker pase pa se pa se pa se pase pa se pase pase pase pa se pa se!”. ko pa me ona istocasno boza se po tilniku in to z nohti…!! ja, potem pa mi sploh dogaja. da se sploh ne menimo o situacijah (DVEH!… ja, stejem.), ko se je zena spravla ciiiist zram mene in me objela, ker jo je “zeblo”. aja, pa ono, ko je sla z rokami v VSE moje zepe (spredaj in zadaj), ker je pac bla debata o… mah, sej ne vem o cem je bila debata, zena je imela ROKE NA MEN!! kak tocno pricakujete, da bom vedla o cem je bila debata?! edini nacin, da mi pri biljardu uspe sploh karkoli, je, ce njo popolnoma ignoriram. (mislim, da sem nazadnje izgubila cisto vse igre. sori, Ž.) ko je prejsnic svojo (zelo mocno) malibu kolo spila malo prehitro in ko sma v mcd’s cakale, da nama gentlemeni prinesejo hrano, se je ob pripovedovanju neke zgodbice nagnila malo prevec k men in…
aja, a sem slucajno omenla, da sem dvakrat totalno zamudila priloznost? pardon. tkole je bolj prav: ne samo da sem priloznost zamudila, jst sem priloznost zapakirala v eno velko amazon skatlo, nasula okol tisti bedasti stiropor, zalepla skatlo na vse mozne nacine, porabla vsaj 4 velke kolute ta sirokega rjavga selotejpa in posiljko expresno poslala v hammerfest.
>bolan bit je totalna tuga. koncentracije ni za nic na svetu, se pri miru bit boli, glavobol enacim vsaj s tremi hirosima bombami (ne delam se norca, samo auuuu!!), kosti so me tko bolele, kot da bi bila stara vsaj 90, in za zvrhano mero se mi se dol se dat ni dal. (ja, potem je vsem jasno, da je bila situacija dokaj resna.) edino kar lahko delam je gledanje cez noc zloudanih filmov. moja ugotovitev: dobrih filmov zmanjkuje! v search obrazec pisat axxo sem ze zdavnaj nehala, ker sem vidla ze vse, pri dvdrip kombinaciji sem ze nekje do leta 2000. tako da sem se zadnje dni osredotocla bolj na posnetke koncertov. in trenutno ze cetrtic v ozadju gledam/poslusam koncert nizozemske pevke anouk. nekako njen najbolj znan koncert je iz mesta gelredome, kjer si je vec kot 50.000 glava mnozica ogledala skoraj 2urni koncert. (in kako zelo sem fous E, da si ga je ogledala v zivo!) izgleda je to mesto na nizozenskem eden bolj popularnih mest za koncerte, ker je na voljo kar nekaj torrentov. naslednji na mojem seznamu je koncert tine turner!
anouk mi je kot pevka vsec ze ZELO dolgo. v zbirki imam poleg njenga “together alone” se tocno 5 drugih originalnih cdjev. tko, osebno kupljenih. v cd trgovini. poleg “my little secret” (melissa etheridge), “foreign affair” (tina turner), “the politics of dancing” (paul van dyk), “velvet rope” (janet jackson) in “gremo!” (the stroj). glede na to, da so vsi ostali terabajti muzike potegnjeni z neta (ah, siol, ljubim tvojo 20/50 povezavo!), s tem da imam njen originalni cd pokazem neko pripadnost. (ali pac?) zena ima na odru taksno energijo in prezenco, da boli glava (se bolj kot drugace). presenetljivo (vsaj zame) je tudi dejstvo, da je velika vecina njenih komadov poslusljiva. vseeno v kaksnem moodu sem. tega namrec ne morem rect za veliko artistov. aja, da se o njenem tatuju niti ne menimo. HOCEM! (podaljsan do zapestja, seveda.)
ker je res cel koncert fenomenaln in ker, na zalost, ne morem celga embedat v post, vam dam link do torrenta, spodaj pa video komada “R U kiddin me?”. poleg “nobody’s wife”, “michel” in “sacrifice” eden njenih vecjih hitov.
It’s killing me What has she got what I don’t have Is it the way she looks at you Laughs with you, can she, Does she make you beg for more This is hurting What has she got what I don’t have
>to, s tole punco, to ni dobra ideja caki, pa kaj jaz to pravim sej ni punca nimam pojma, kolk je stara, ampak ni punca zenska je ja, zelo je lepa ja, fenomenalno telo ima a je sploh bila pijana kak sploh ves nimam pojma, kaj je bila a je sploh pomembno fak, a se mi samo zdi, al me vse srbi ne, ne, te hlace so vedno mi nekak cudno sedijo pizda, tist je blo sexy tko prekleto sexy tist je blo velik vec kot samo sexy filing sem imela, kot da sem v nekem bertolucijevem filmu nacin, s katerim je drzala svoj kozarec vina in ko si je obliznala ustnice fak ko se je vsedla zram mene je bilo obema jasno, da nisma ena za drugo sploh ni blo niti cudno nobene kemije, nicesar zacela sma se menit o vsem in nicemer in potem potem ne vem kaj se je zgodilo kot da bi ona mislila isto kot jaz nobenga namena nisem imela iti z njo domov s katerokoli samo dva kozarca dva kozarca in grem domov dva nic vec pa kaj je narobe z mano zakaj sem tako zivcna okej rabim cigareto
>you said you like what i write (three times) still i find myself sitting on a bench in a nearby park playing with words and phrases creating them anew writing hilariously long sentences at 15 past midnight slices of my thoughts i never post in fear of people (you) wondering
>MOJE IME JE ANA a.k.a. FREEEKY IN RADA IMAM DRUM’N’BASS.
——
Disclaimer: this site has been taken over by D’n’b bots (aka Carica) and are making RIDICULOUS statements, that have ABSOLUTELY NO base in real world. Everything posted should be taken with a dash of doubt, a pinch of humour and a grain of salt.
>The Zeitgeist Movement (gibanje Zeitgeist) ni politično gibanje. Gibanje ne priznava nacij, vlad, ras, religij, verovanj ali razredov. Mi razumemo takšna razlikovanja kot zastarela in v njih ne vidimo pozitivnih faktorjev za resničen kolektivni človeški razvoj. Njihov temelj je v delitvi moči in stratifikaciji in ne v enotnosti in enakosti/enakopravnosti, za kar se zavzemamo mi. Kakor je pomembno razumevanje, da ima vse v življenju svoj naravni napredek, moramo sprejeti tudi dejstvo, da je človeška vrsta zmožna drastično upočasniti in paralizirati napredek, skozi družbene strukture, ki so preživete, dogmatične in zato nujno v neskladju z naravo samo. Svet, ki ga zremo danes je poln vojn, korupcije, elitizma, onesnaževanja, revščine, epidemij, zlorab človekovih pravic, neenakosti in kriminala. Vse to je rezultat te paralize.
To gibanje se zavzema za osveščanje o fluidnih evolucijskih procesih, tako osebnih, družbenih, tehnoloških in duhovnih. Gibanje jemlje na znanje dejstvo, da je človeška vrsta na svoji naravni poti k zedinjenju/združitvi, ki izhaja iz skupnih temeljnih skorajda empiričnih spoznanj o delovanju narave in kako in kam ljudje spadamo v tej občosti, ki ji rečemo življenje. Čeprav takšna pot obstaja, pa jo žal ovira in je ne priznava velika večina človeštva, ki še naprej ohranja pri življenju zastarele in izrojene oblike upravljanja in združevanja. Prav ta intelektualni manjko želi The Zeitgeist Movement (gibanje Zeitgeist) preseči z izobraževanjem in družbenim delovanjem.
Cilj je ponovna vzpostavitev svetovne družbe v sozvočju z dandanašnjim znanjem na vseh nivojih. Cilj ni le ozavestiti ljudi o družbenih in tehnoloških priložnostih in možnostih, o katerih zaradi priučenega razumevanja govorijo kot o nečem nemogočem ali kot o nečem, kar je v nasprotju/tuje »človeški naravi«. Cilj je tudi zagotoviti sredstva za preseganje teh elementov v družbi, ki ohranjajo pri življenju sedanji preživeti sistem.
Mnogo idej tega gibanja izhaja od organizacije imenovane »The Venus Project« (projekt Venus/Venera), ki ga vodi socialni inženir in industrijski dizajner Jacque Fresco. Jacque Fresco je posvetil skoraj celotno svoje življenje kreiranju potrebnih orodij, ki bi pripomogla pri ustvarjanju sveta v katerem bi sčasoma izginile vojne, revščine, kriminal, družbeno razslojevanje in korupcija. Njegove zamisli niso radikalne/skrajne ali preveč kompleksne/zapletene, niti ne vsiljujejo pristranske interpretacije pri svoji tvorbi. Po tem modelu je družba zamišljena kot ogledalo narave, kjer je spremenljivost vnaprej določena sama po sebi.
Gibanje samo ni zastavljeno kot centralizirana struktura. Mi nismo tukaj, da bi vodili, ampak da bi organizirali in izobraževali.
Udeležbo potrdilo že čez 400 ljudi!!!
13. marec, Prešernov Trg, Ljubljana: Najbolj zagreti lahko pridete že ob 8:30, ko bomo začeli pripravljati prizorišče. Če imate kakšno zastavo, plakat, transparent ali kaj podobnega kar bi, v skladu s sporočilom gibanja, sodilo na oder ali njegovo okolico, potem to le prinesite s sabo. Sicer pa s programom začnemo ob 11h in bo potekal nekako takole:
11:00 – pozdrav in uvodni nagovor 11:15 – program za otroke: lutkovna predstava ŽABJA SVATBA v izvedbi lutkarske skupine Mokre tačke in pevskega zbora Zimzelen 12:00 – nastop idrijskega big banda The Sexuals 12:30 – impro liga 13:15 – nastop skupine Dejan Lapanja 13:45 – impro liga 14:30 – nastop pevcev: Zlatko, Nikolovski, Petra Slapar in zasedba Overdose 15:15 – nastop skupine Klintz Fishwood 15:45 – zaključni govor in skupinsko slikanje
Potem se bo pa vse prestavilo v bivšo tovarno Rog, ki je 5 minut hoje stran. Tam bo rajanje, druženje in upogibanje vesolja trajalo do jutranjih ur. Poskrbljeno bo za hrano in pijačo, imeli bomo živo muziko, saj nam bo igralo več bendov, pa še “jam session” se obeta. Predvajali bomo filme in odpirali debate, saj imamo v Rogu na voljo več dvoran in sob, tako da se bo za vsak okus nekaj našlo.
>hotelska soba je bila potrjena, karte do zagreba v zepu, happymeal (igraca!!) in kava v roki, od nekje se je prizibala se Carica, in sma sle. pravac pacific! …. okej, ce smo cist iskreni, sle sma pravac TULUM! po dveh urah cijajzlanja koncno prispemo v zagreb, neki je hotlo piskit, ampak se nisma dale. plus, marina (ah, ti lépa marina…. ne spomnem se te sploh, sori.) je rekla, da je hotel maximalno 5 min hoje stran od kolodvora. dolgih 7 minut kasneje se je hotel allegr(i)a res prikazal.
in bil je lépi.
crni usnjeni dokaj udobni stoli v predverju, par rezerviranih mizic (ne vemo tocno za koga, ker so ble skoz prazne), ustrezljiva zena na recepciji. vsaka dobi svojo kartico in jaz se v spremstvu odrasle osebe (mmmmhm) le odpeljem z dvigalom v tretje nadstropje. ce sma mislile, da je aktivirat dvigalo tricky zadeva, so vrata od sobe cisto v drugi dimenziji. sprobale sma vse mozne verzije vtaknat kartico v tisto malo rezo na kljucavnici vrat, na koncu sma se zacela igrat se s casovnimi neznankami (ce pustis kartico v rezi skoz, jo takoj vzames nazaj ven, ce je noter par sekund, itd). hvala bogu, da vrata niso iz jelovice, drugace ne bi sploh vidle najinga red light districta v kopalnici, 2 dcl vode za 34 kun, pogleda na industrijsko cono par minut iz centra mesta, rdecga jabolka na posebni policki sredi stene, in tistih par minut serije the nanny. do zacetka predvajanja serije je bilo se nekaj casa, in tega sma porable za praznjenje zalog rdecih bikov in fotkanje sobe. koncno se le spravima do kino dvorane, pograbima velik lavor kokic in pijaco z mehurcki, se nastanima nekam zadaj (izgleda sma prisle mal bolj pozno, ker je bila vec kot vecina stolov ze zasedenih. upsi.), moja demonstracija alfovga nacina jest kokic ni pozel vecjega aplavza (komentarji izgleda so, ampak se jaz tega ne spomnim najbolje), in serija the pacific se je zacela.
hbo adria so dan po premieri te nadaljevanke v zda prikazali prve tri dele. na tv pride sele 15. marca. agencija kreativni stozer iz zagreba je imela preko organizacijo tega eventa, in moram priznat, da so se ornk potrudli. ne samo glede nastanitve povabljenih, tudi hostese so bile oblecene v modo iz casa te serije. seveda smo vsi dobili tudi obvezne dog tage. za filing.
glede na to, da potrpezljivost tudi pri gledanju filmov ni moja najboljsa vrlina, ni sploh ne cudno, ce povem, da sma po prvem delu odsle iz kina. mogoce bo zadeva izgledala bolj zanimiva, ko jo bom pogledala na kompu, ampak v kinu naju tom hanks in steven spielberg nista mogla obdrzati. pravac prvi konzum po vecerjo in nazaj v sobo. do organiziranega prevoza do tuuuulluuuuumaaaa sma imele se nekaj casa in tega nisma hotele prezivet v kinu.
in potem pri meni pride do blackouta in spominjam se samo se delckov preostanka noci. pridema ven iz hotela, vidma bus, jst ga fotkam. potem se mi na telefonu prikaze se par slik med voznjo do dublin puba, ampak tega se jaz ne spomnim. da sem oktavo visje od mercuryja zapela riff iz komada “somebody to love”, tega se tudi ne spomnem. mislim, da bi bilo bolje vprasat ostali folk na busu. spomnem se parih semaforjev na poti do puba in potem igranje nekega benda. in onega malo bolj mocnega natakarja, ki je totalna faca, in onga blj suhega, ki je hotel bit velik prevec touchy feely. spomnem se tudi, da je enkrat uletela marina (ah, ti lépa marina… ne, se vedno se te ne spomnem.) in vrnala denar za karte. ana je imela v dzepu maljarde kun. da je bilo natakarju receno, da mi lahko rade volje rece “ne”, ko prosim za se en southern, kljub temu, da sem stranka, to mi bilo povedano naknadno. aja, in da sem skor splezala cez sank po celo flaso jacka? ne, tega se tud ne spomnem. spomnem pa se dolgih pogovorov z grgom in njegovo punco sango (upam, da ne bosta uletela danes, pravijo, da smo se nekaj zmenli.), o lezbijkah, homoseksualnosti, kako je to liiiiiiiiiiiiipo in da sta totalno kul s tem, ampak da ona pa tega ne bi mogla. okej. ni blema. potem sem se mogoce jst malo streznala, ravno dovolj, da sma se enkrat po 3 zjutraj le spravile v prvi taxi in sle pravac hotel. vrat sobe nam spet ni uspelo odpret v nekem normalnem cajtu, in dobila sem fenomenalno idejo poklicat recepcijo. za pomoc, zakaj pa?! ko zena spodaj le vzdigne (pardon, nisem te hotla zbudit) se Carica zadere iz sobe, ce mislim pridet, ker delam prepih. da ne bi izpadla totalni idiot vprasam, ce imajo slucajno vozni red vlakov do ljubljane. ker ob skoraj 4h ujutro me vozni red vlakov RES zanima. seveda mi je totalno uspelo skrit dejstvo, da sem ga mogoce malo prevec spila. (mislim, da sem ji na koncu pogovora poslala lupceka, ampak nisem ziher.)
lights out.
enkrat naslednji dan, malo pred poldnevom, je bil cas odhoda. mojo kartico od vrat mi je uspelo zgubit (res imam filing, da sem jo pustila v oni rezi za aktivacijo dvigala!), a ob check outu niso nic kompliciral. sem pa zato, kak mi to vedno rata?!, iz zagreba odsla z novim pulovrom. (ce ga kdo pogresa, javi se. je ze opran.) soncna ocala gor, sprehod proti centru do hrane, po kavo in na kolodvor na vlak za slovenijo.
