>par tednov nazaj sem izvedla, da bo mariza, meni najljubsa portugalska pevka (fado), ponovno nastopila v ljubljanskih krizankah. imho, eden najboljsih prizorisc za koncerte v sloveniji. se posebej, ce se ne gre za neki tuc tuc trs trs stanc ali alternativno hardcore glasbo.
in ko so mi potem pri organizaciji festivala druga godba (mariza festival odpre, s pomocjo tita paris) povedali, da imam skor zagotovo urejeno tudi akreditacijo, se mi je v glavi zvrtelo. to zeno bom koncno spet vidla. v zivo! par metrov pred mano!!

AAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAA!!!! uuuiiiii!!!
*does the happy dance!!!!*

v naslednjih dnevih so se vsi moji pogovori zaceli s stevilko, na veliko iritiranost sogovornikov. v glavi sem namrec ze imela countdown koliko dni je se do “ta veseli dan ali ani se bo od uzitka ziher utrgalo!!”. najprej sem sicer govorila, da sta samo se dva mesca do tega velikega dogodka, a kmalu se mi je to zdelo malo dalec, tako da smo stevilo preostalih dni spremenili v stevke.

54
53
52
51
50

potem je prislo par dni, ko sem bila totalno v delu, biljardu, severini, in iz slusalk mi ni vec odzvanjal njen glas. njen 2006 koncert iz lizbone itaq ze znam na pamet in zadnji album “terra” tudi ze imam v vseh porah, tako da je malo spremembe izgleda pasalo.

in en dan, na poti domov, se mi zalusta barcelone. poslem njej msg, da bi jo peljala tja in da ce gre zram. “kdaj?” je bil najlepsi mozni odgovor. v glavi splaniram zadevo, na internetu pogledam cene, kugla se zacne kotalit po hribu in pride dan nakupa kart (barcelona se je ta cas ze spremenila v madrid, ampak koncna destinacija je v tej zgodbi manjsega pomena.).
ob pritisku na gumb Buy se mi prst malo zatrese, po glavi mi skace vprasanje “pa zakaj mi je ta datum tako znan?!”, a le-tega zignoriram, ker “se malo in gremo na koktejle! pa na plazo! pa v madrid! pa na dopust! in jaaaao, kak bo fajn!!”

.
.
.

FFFFFFFFFFFFFUUUUUUUUUUUUUUUUUUUUUUUUUUUU!!!!

ugante, na kteri dan imamo let iz benetk?

:(((((

ps- ce slucajno kdo najde link do .torrent njenega terra koncerta iz 2009, se priporocam. prosim prosim prosim, jaz ne najdem. much obliged!

>najboljso mehisko restavracijo v mestu sma ze dale skoz, v kitajsko se me ne spravi vec tako hitro, na indijsko sem popolnoma pozabila in ker za sushi se cakam na prazen termin pri kolegici, sma se vceraj spravile v dabuda.

o tej tajski restavraciji sem slisala same lepe besede, tudi studentje jo obozujejo (eden izmed redkih lokalov po prestolnici, kjer se do studentov se obnasajo kot stranke?), in glede na to, da je v kuharski ekipi tudi ena znanka, je bil zadnji cas, da jo sprobam.
ambient je bil vec kot obetujoc, natakar simpaticn do amena, vonj hrane v zraku naju je naredil se bolj lacni.
predjedi sta bili tipicni tom neki neki juhi, ena s skampi in druga s koscki piscanca. kljub temu, da naj bi bili juhi narejeni iz iste zakuhe, je bila njena extra pikantna, moja pa ne sploh. aja, in hvala bogu za dodatno skledico (primarno misljeno za lupine skampov), ker je moja juha bila tako polna ingverja, da sem polovico casa delala selekcijo na zlici. niet gut.
da se brboncice na jeziku malo odpocijejo sma za glavno jed narocili nekaj kar nama je ali ze znano, ali pa zveni “ziher” po opisu. curry in pecen tandoori piscanec. ker je pac imela sreco je curry bil spet extra pikantn (kljub temu, da kao naj ne bi bil), moj tandoori pa extra nasitn in sploh ne tajski. ceprav, kaj pa sem pricakovala od besede ‘tandoori’ drugega kakor nekaj, kar dobim v vsaki pakinstanski restavraciji? (jst idiot press)
razocarala sem se tudi z izbiro pijace. margarita. opevana v vseh moznih filmih, vsebuje tekilo, katero itaq obozujem, kaj tocno bi me lahko zmotlo? no, ne vem, ampak tako radodarni s soljo niso niti v solinah.

dabuda mi, na zalost, ni ostala v dobrem spominu, vecer se je popravil sele na kavcu v egoistu s popolnoma ne-tajsko pijaco, southern comfort.

>danes sem izgleda imela samomorilska nagnjenja in malo preveckrat za eno samcato popoldne uporabila frazo “ja dobro, ampak vi ste s kmjetov!”. enkrat me je boksnala v rame, parkrat kar ornk stisnala tam malo visje od kolena, in mislim, da je enkrat celo razmisljala, da me utopi v tisti mali mlaki sred tivolija.
na koncu se je zadovoljila z groznjo, da me bo enkrat odpeljala k njim domov in bom mogla pomagat pri delih okoli hise/hleva/travnika/nekaj pac.

mislim, da bi na tem mestu bilo zelo pametno povedat (vsaj za dobrobit krav, prasicev, ziraf in drugih zivali), da jaz v zivljenju nisem prisla niti blizu kakrsnemu koli opravilu na kmetijah. jst sem ti poster-child za osebo, ki se najboljse pocuti v smogu sredi betonske dzungle, kjer je sansa, da te povozi avtobus vecja od tiste, da stopis na kravjek.
ne maram opravil okoli hise, tud na tistem malem kosu vrta ne. stihanje zemlje? obrezovanje dreves? sajenje tega in onega? presajanje kajvemcesa? pa ni ga hujsega trplenja! edina stvar za katero me res ponucajo je kosenje trave, pa se to se potem p*zdim celi cas (ja, tudi po twitteru. nc skrbet, ne boste zamudil, ko se spet zacne sezona, hehe). enkrat sta me mama in stara mama izgleda imele poln K in od takrat naprej vecinoma kosita onidve. ja, vem, slaba hcerka/vnukinja sem.

moj plan? ko bom velka in bogata bom imela stanovanje v visoki zgradbi, kjer bom imela tocno par kvadratnih centimetrov zemlje, pa se ta bo v onih lonckih mete, bazilike in snitlauha.

jednog jutra krenula sam u veliki svijet
skupila sa svoje snove i u dusi cvijet
na stanici cekali su prvi rodaci
sivo nebo, tudi koraci