>ko sem ji povedala, da bom kmalu dobila zapestnico, so se ji zasvetile oci. obozuje zapestnice. o tisti rjavi zapestnici bi mi na dolgo in siroko razlagala vsak dan, ce bi le lahko. da je ne bo nikoli pozabila, to vema obe. in jaz ne njenega nasmeha, ko mi jo je prvic pokazala.

dejstvo, da bo preprosta crna zapestnica, ji je bilo vsec. da bo na njej napisana samo ena beseda, to pa ji ze ni vec slo v glavo. zakaj bi si nekdo nabavil zapestnico z eno besedo? okej, vsi poznamo tiste kicaste zapestnice iz turisticnih krajev, kjer vam na stantih ob plazi na hitro gor izvezejo vase ime ali ime kraja. ampak te si jaz nikoli ne bi ubodla, in to ona ve. se vec! to lahko o meni stavi vsak, ki me je videl vsaj enkrat. tudi razlaga besede ji ni bila cisto po godu. nekje med petnajstim in sedemnajstim sampinjonom s pice me je spet pogledala in po kratki pavzi vprasala: “pa zakaj ta beseda?!”

danes sem se koncno spravila po to zapestnico. od “fucking end of the fucking city” se malo naprej. na kratkem sprehodu od bus postaje do poste sta me spremljala dez in skoraj ubijajoc glas pattinsona. (ta mi v usesih odzvanja tudi v tem trenutku.)
poskusala sem spravit v besede zakaj sem iz zbirke vec kot 787 besed izbrala tocno to. lahko bi izbrala addicted, bitch, chocolate, danger, empty, fragile, guilty, horny, insane, joker, kinky, lover, myself, nerd, ordinary, player, relaxed, shy, stupid, toxic, unique, vain, wanted, you, zero. tudi vse te besede bi me vec kot dobro opisale, na tak ali drugacen nacin. ampak takrat mi je v oci padla tocno ta.

mogoce pa razlog ni pomemben. mogoce je tako kot pravijo pri wannabesociety: “the secret is in believing.”