>vceraj sem izgleda imela dan za melanholijo, premetavanje po postelji in za razmisljanje o pogovorih na balkonu in v 4ki.

in dok me ne zmanjka mi bo pel donny hathaway, natancneje posnetek njegovega 1972 koncerta “live”. (v moji zbirki imam maximalno 10 originalnih cdjev, in ta je eden izmed njih. nasla sem ga enkrat leta 2003 v eni izmed tistih velikih zeleznih kosar, kjer so vsi cdji po neki neverjetno znizani ceni.)
mogoce nekaterim ime ne pove veliko, zato pa vsi sigurno poznate njegove komade “youve lost that lovin’ feeling”, “little ghetto boy” (dr. dre je uporabil sample na albumu “the chronic”) ali “i love you more than youll ever know”.

ja, besedila so super (takrat so jih se znali pisati z duso), ampak njegov nacin petja in strast, ki jo da v izvedbo.. njegov glas je… ne da se opisat. vedno, ko ga slisim, dobim kurjo kozo. skoraj vsaka druga pesem se me dotakne na taksnem levelu, da dobim knedl v grlu in nekatere osebe posljem v 3pm, se koncno vsedem dol in pridem do odlocitve, katero sem odlasala ze veliko predolgo (“giving up”), ali da se popolnoma poistovetim s situacijo njegovega casa (“the ghetto”, 1970).
ni ga vecjega carja, ce povem po nase.

spodnji komad (katerega priredbo je naredila tudi amy winehouse), “we’re still friends”, me cisto vsakic spomne na voznjo z busom od coimbre do lizbone. nimam pojma zakaj, ampak vedno imam v glavi eno in isto sliko: jaz tam ustvarjam jogo, ko se poskusam spravit v kao udobno pozicijo na tistih cudnih stolih, celi cas se mi kabel od slusalk zatakuje, kolenov nimam kam dat in pocasi dobivam popizditis. potem pa zaslisim njegov glas, ko razlaga zgodbo pesmi. njegov glas in prvi takti glasbe me pritegnejo do te mere, da pozabim na vse skupaj, dam komad na repeat in ga poslusam naslednji 2 uri.
bolj prijetne voznje z avtobusom se nisem imela.

and its strange but wonderful
that we’re still friends

ps- tole je 1111. post, in danes je moj bday. take a hint.