>moja trenutna playlista. ja. vreme cudno vpliva name. (winamp skin je longhorn inspirat.)

>ko sem ji povedala, da bom kmalu dobila zapestnico, so se ji zasvetile oci. obozuje zapestnice. o tisti rjavi zapestnici bi mi na dolgo in siroko razlagala vsak dan, ce bi le lahko. da je ne bo nikoli pozabila, to vema obe. in jaz ne njenega nasmeha, ko mi jo je prvic pokazala.

dejstvo, da bo preprosta crna zapestnica, ji je bilo vsec. da bo na njej napisana samo ena beseda, to pa ji ze ni vec slo v glavo. zakaj bi si nekdo nabavil zapestnico z eno besedo? okej, vsi poznamo tiste kicaste zapestnice iz turisticnih krajev, kjer vam na stantih ob plazi na hitro gor izvezejo vase ime ali ime kraja. ampak te si jaz nikoli ne bi ubodla, in to ona ve. se vec! to lahko o meni stavi vsak, ki me je videl vsaj enkrat. tudi razlaga besede ji ni bila cisto po godu. nekje med petnajstim in sedemnajstim sampinjonom s pice me je spet pogledala in po kratki pavzi vprasala: “pa zakaj ta beseda?!”

danes sem se koncno spravila po to zapestnico. od “fucking end of the fucking city” se malo naprej. na kratkem sprehodu od bus postaje do poste sta me spremljala dez in skoraj ubijajoc glas pattinsona. (ta mi v usesih odzvanja tudi v tem trenutku.)
poskusala sem spravit v besede zakaj sem iz zbirke vec kot 787 besed izbrala tocno to. lahko bi izbrala addicted, bitch, chocolate, danger, empty, fragile, guilty, horny, insane, joker, kinky, lover, myself, nerd, ordinary, player, relaxed, shy, stupid, toxic, unique, vain, wanted, you, zero. tudi vse te besede bi me vec kot dobro opisale, na tak ali drugacen nacin. ampak takrat mi je v oci padla tocno ta.

mogoce pa razlog ni pomemben. mogoce je tako kot pravijo pri wannabesociety: “the secret is in believing.”

>dont
dont
dont
dont
dont
dont
dont
dont
dont
dont
dont
dont
dont
dont
dont

please.

>ne vem, ce ste ze opazli, ampak tamle na desnem robu imam kao neko blogrolo. torej, bloge, ki se mi zaradi tega ali onega dopadejo in katere z veseljem berem.

ste opazili neuporabo besede “redno”?
to je zato, ker v zadnjih parih tednih (komot bi lahko rekla mesecev, ampak ne bom pretiravala) nisem imela casa sploh za branje blogov. kaj sele za burek.
med sihtom ni ne casa ne priloznosti. prizgan imam samo msn (ja, tudi za sluzbene zadeve), zadnje dni je se tweetdeck prizgan le po 15min na uro. kaj vec bi bila veliko prevelka distrakcija. na FB pogledam tudi le za updejte dolocenih oseb in/ali replyje. ce bi lahko, bi timeline crtala z glavne strani.
in zakaj ne berem blogov doma? ker me ni veliko doma. po sihtu se spravim na kofe/pijaco/hrano/itd v macka/sputnika/horsa/platoja/itd, domov pridem zvecer in takrat ni sans, da grem se bloge brat. ali morem delat, ali pa se zleknem na pred-kratkim-skupaj-zvezani kavc. (razlaga kdaj drugic.)
ko ze imam cas tako ctrl+kliknem le tistih 6 do 8 najljubsih blogov in na hitro preskeniram zadnje poste. (na tem mestu se vam zelo zahvaljujem, da se v zadnjih dneh niste prevec razpricali.)

hocem povedat tole: vsa ta neresnost pri branju blogov je razlog zakaj sem sele zajle skapirala, da eden izmed teh mojih pribljubljenih blogov sploh ne obstaja vec.

*sniff sniff*

>i take your right hand with my left
right hand slides down the flank of your body, to your hip bone
pull you closer
eyes tell more than words ever will
now.. dance!

>ce bi imela iphone bi si takoj nabavla aplikacijo, ki se ji rece “the bad decision blocker“.
pregovor “in vino veritas” poznamo vsi. BDB je mala (in poceni, le $0.99) aplikacija, ki vam v pijanem stanju pomaga ohranit razdaljo do dolocenih oseb. v nastavitvah aplikacije preprosto dolocite ime kontakta, katerega je bolje ne poklicat, in kako dolgo naj blokada deluje. v tem casu pa ne morete priti niti do podatkov te osebe. kar je kul, ce se slucajno spomnete uporabit kaksen drug telefon.

zakaj bi sploh bila potrebna ta blokada?
hja. ce smo pijani, ali vsaj malo tipsy, takrat mi z nerazscicenimi pojmi veliko preveckrat posezemo po mobitelu in delamo budalo iz sebe. sredi noci se lahko zgodijo klici, ki jih bomo naslednji dan zanikali, se jih sramovali in najverjetneje si bomo tudi zabicali, da se to ne. bo. zgodilo. nikoli. vec!

.. do naslednjic, seveda.
takrat pa bomo spet sarili po mobitelu, se naslanjali na ograjo na mostu, brisali dezne kaplje z zaslona in upali na njen odgovor preden crkne baterija.

>(video komada se zacne pri 0.43)

They say I’m crazy I really don’t care
That’s my prerogative
They say I’m nasty, but I don’t give a damn
..

>deli besedila se mi sicer zdijo dobesedno prevedeni iz 93.7% hip hop/rap komadov, kar mi komad naredi malo bedast. se mi pa zato ZELO dopade melodija komada in video mi je tud kul.
tak da, stari (4.4 @ SubSub), dober komad *two thumbs up*

>vsake tolko se mi pred nos postavi dolocena oseba, ki mi zatezi dan in teden. dat jo na hladno, kar se kontakta tice, ni pomagalo. povedat ji, da mi naj da mir, tudi ne. razpickat se in upat, da ji bo potegnilo, je bila ena najslabsih odlocitev sploh. zakaj? zato ker se je stvar samo poslabsala.
in v taksnih situacijah bi najraje imela zraven sebe eno tisto pomanjkljivo obleceno zeno iz boks dvobojev, ki napove naslednjo rundo. in kljub temu, da bi do srede prejsnega tedna res lahko preprosto napovedovala nove runde, bi jo pa sedaj poprosla, da raje pomaha z eno izmed spodnjih kartic. imenujejo se Callout Cards.
zdruzila bi prijetno s (upam, da) koristnim. jast bi zeno gledala, povprasala za telefonsko stevilko, doticna oseba pa bi mogoce skapirala. by show of hands, who thinks itd work?

>manjkaš mi.
in tega sploh ne veš.
ker dajem prazne poglede na mizo.
manjkaš mi. in danes si to prvič priznam. jutri je že blizu in tebe ne bo.
še sama v sebi molčim. ker je okus teh besed trenutno preveč zame.
manjkaš mi. naj ti povem?
nikoli ne zveni prav. nikoli.
manjkaš mi.
predaja diši po strasti, ki jo ti nosiš na robu…
manjkaš mi.
naj se že razlije…

(ukradeno od tule)