>odkar so si speakerji na radiju oxigénio zadali v glavo, da je potrebno vsake 15min povedat, koliko stopinj imajo v lizboni (ponavadi vec kot 25C) in da pri njih pa ne dezuje.. ja, bloody f*cking juhu for you, assholes!.. no, sem se nekok prejsni teden odlocila, da tega brezveznega radija ne mislim vec poslusat.
na zalost pa jih se vedno vsako jutro prizgem, ker imajo dopoldan dalec najboljso glasbo. slovenski radiji me ne ganejo sploh, sputnik ima zadnje case veliko prevec ooontz oooontz oooontz ooooontz glasbe za moj okus, soma fm pa tudi ni za moj trenutni ritem.

no, in danes so mi spet (ne, RES me ne briga, da imate ze zajle 23C!! f00k off!) postregli z zelo dobrim komadom za jutro. skupini se rece belleruche, in bi jih najbolje opisali kot sarah vaughan, django reinhardt in cut chemist, ki so obticali v dvigalu z ruskim pivom in sample masino.
njihov debut album “turntable soul music” (dolpoteg) je mix komadov narejenih v noceh navdihnjenih z rumom, vecino texta so napisali na vlakih, taxijih in zadnjih sobah temacnih kaficev po veliki britaniji.
spodnji komad nosi naslov “northern girls” in je fenomenalni za delo v pisarni brez okna, kjer je edina svetloba halogenska luc.

I thought that we made it clear
I was never to change my mind
You’ve become so precious dear
But you’ve got to leave this behind

>oh baby baby if you seek amy tonight
oh baby baby we’ll do whatever you like

>ce se je ze potrebno (pa cetudi prostovoljno) na soboto zbuditi ob 9h (totalno necloveski uri!), te je najboljsa resitev ta, da se gre na jutranjo kavo v staro ljubljano (tokrat je bil na paleti café roža, s svojim simpaticno zmedenim lastnikom v vlogi natakarja), uzivat v soncu, prijetnem hrupu mesta (ce ne stejemo dretje frocov, ki so mi vsake tolko sli zelo na, ze tako nacete, zivce), in se pred odhodom na kosilo ustaviti se na trznici.

in ker nas predragi piran café strajka vam tokrat jaz podarjam utrip ljubljane.

>tako kot ze tolkrat prej sem povezala moj tulifon s kompom, vzela dol slike, in ko odklopim tulifon mi na zaslonu napise (ker sem tocno takrat dobila sporocilo) “trenutno dostop do spominske kartice ni mogoc, zato bodo sporocila shranjena v pomnilnik telefona.” ja, okej, super, whatever, me ne zanima.

potem pa vidim, da mi je vsa sporocila, ki sem jih imela prej na telefonu, zbrisalo. WTF?!

okej, sej jih nisem imela dosti, ampak tiste 3 pa res ni blo potrebno zbrisat.
imam to cudno navado, da zbrisem sporocilo takoj po branju, tako da je teh par sporocil moglo biti zelo pomembnih! zelo velikrat se tudi zgodi, da par sekund kasneje niti ne vem kaj morem odpisat. da se sploh ne menimo, ce slucajno dobim sporocilo ponoci, ko ze spim. zjutri se mi namrec ne bo niti sanjalo, da sem kaksno sporocilo sploh dobila, kaj sele prebrala!

enivej. (ampak vseen – WTF?! hocem nazaj oni msg, da se ji vsake tolko zalusta jet cez crto!)

vzrok za zgornji debakel je spodnja slika.
po sluzbi sem se odpravla na pijaco z B, v usesih mi je pela mariza, in ko sem sla mimo preserca si nisem mogla kaj, da ne bi slikala tiste tanajtaboljse (po izgledu) zgradbe centra ljubljane.
filing je bil pravi.

>there she was again, smoking her cigarette
its like a circle she created to calm us down
i listen to her tell me all the reasons “no”
when all i want is for her to stop talking and kiss me

three cigarettes and two empty glasses later
i push her against the wall in the hallway
she doesnt fight back, even with my lips on her neck
i hold her face with my right hand, she kisses my fingers

i pull her towards me by her belt, undoing it
lowering my hand to her hips i cup her breast
she exhales a long breath, turning me on
she pushes away from the wall, allowing my hand to slip in

she shaved.

—–
round one – round two – round three – round four – round five – the end

>

>kljub temu, da imam pri tusmobilu 500 msgov vracunanih v paket, jih imam do konca meseca (22 DNI!) samo se 134.

.
.
.
.
hummmm
.
.
.
.
wow
.
.
.
.
im fucked
.
.
.
.

je pa iz te polomije prislo nekaj dobrega. skapirala sem, da moja najdrazja nokia xpressmusic 5320 uporablja VSAJ 3 razlicne fonte. na zalost ne morem naredit slike ta tretjega (baterije na fotkicu sle, na netu ne najdem), se pa zato na spodnji sliki zelo dobro vidita druga dva. no, tkole bom rekla. nisem jast neki strucko iz tipografije (kot npr @twitermin), ampak tistali dve crki I sta drugacne. in to ze pomeni neki, ne?
vem, da obstaja maljarda “tipov” v eni familiji, ampak a se lahko ena crka toooolko razlikuje?

>ce smo se v zadnjih parih dneh kaj vidli ali slisali, potem vete, da sem neki bolana. smrkanje, kihanje, kaslanje, glavobol, kao vrocina, solzenje oci, to je vse nekako na dnevnem redu. glede na to, da nisem edina v drzavi, ni potrebe, da se vam smilim.

but i digress.

hotla povedat to, da ko sem v taksnem stanju, mi se najbolj prija gledat neki bezvezni film (teh imam na D: maljardo in se mal. mental note: make selection, delete rest!). izklopim mozgane, gledam tiste migajoce slikice na ekranu, in to je to za priblizno dve uri.
vceraj je na vrsto prisel “twilight“, neka alter vampirska kategorija homo sapiensov. K je film ze pogledala in ga skurcala do amena. super izbira, torej. knjiga (vseh 18 njih) je namrec tooook boooooljsa, da se sploh ne da primerjat ti dve umetnini.
kaj naj povem o filmu? neka punca se preseli v majhno mesto (kraj? vas?) sredi zda, v katerem zivi tudi druzina vampirjev. total inhabitant count? 3120 + 6. seveda se punca zaljubi v najmlajsega od vampirjev, on bi jo najraje pojedel (in ne na oni fajni nacin, da se razumemo), ampak ljubezen premaga vse, itd itd. skratka, ze videno.
film bom pozabila zelo hitro, dve uporabljeni pesmi malo pocasneje. presenetljivo je to, da jih je odpel toti mladi vampircek, robert pattinson. ne vem kaksne ima plane s svojo igralsko kariero, ampak naj se drzi muzike.

prvi komad je “let me sign” a drugi je meni ljubsi, “never think”.

Cause without me
You got it all
So hold on
Without me you got it all
So hold on
Without me you got it all
Without me you got it all
So hold on
Without me you got it all
Without me you got it all
So hold on

>sicer sem slisala, da bo facebook naslednji teden imel nov dizajn strani, ampak da znajo celo v prihodnost gledat, to pa res nisem vedla.
do danes zjutraj, ko sem dobila JUTRISNJI msg od kolegice.

>pred parimi dnevi sem prvic slisala za kontejner mag, in iz njihove download sekcije takoj potegnila komplet são paolo wallpaperjev (avtor simon plestenjak). do malo prejle sem pozabila na to (tako kot velikrat, ko sem prevec greedy), ampak ko sem sla iskat nekaj cisto ta tretjega v mojo download mapo sem jih le zagledala.
in tocno v trenutku, ko sem si ogledovala neboticnike in razmisljala o vedno bolj pogostih pogovorih o braziliji, so mi pri radio nula postregli s spodnjim komadom, “esfera”. komad je originalno od fernande porto, a tokrat se gre za priredbo skupine technozoide, z vokalom rosy aragão. oba komada sta, seveda, fenomenalna, a spodaj imate dnb varianto.

Louca espera
a procura de quem?
Quem espera
nunca tem
Sou uma esfera
Na loucura de quem
nada espera, nada tem
Pois o amor
Não espera
E ninguém é de ninguém
Na espera, na loucura de alguém
A inércia do além
Do além…
Do além…