>zunaj je kao dezevno, oblacno, ne-soncno, brezvezno, msgi od sred noci mi se vedno skacejo po glavi, ceprav njej ze dolgo ne. mogoce mi je zato tale komad takoj padel z zaprasene police.
producentski skupini se rece “Handsome Boy Modeling School“, glas je od róisin murphy od moloko, naslov komada je “the truth” in je z albuma “So…How’s Your Girl?”
so, how is your girl?
>tole verizno zadevo sem pred parimi sekundami slucajno opazla na (ne)smiselnem blogu. na blogu, kjer je moj opis “obožuje SMS-e, e.maile, sporočila, pisma. In chat.” seveda se razume, da meni ni jasno nic. res pa je, da raje napisem msg, kot poklicem. pardon.
torej, fora je sledeca: objaviti moram sesto sliko iz sestega albuma. objava te slike bo mogoce malo sporna, hence malo cenzure. je pa nastala enkrat pred nakupom novga laptopa (se vidi po win xp skinu), torej enkrat pred lanskim septembrom. in glede na to, da je ura dokaj zgodnja, imam celo filing, da je bilo julija/avgusta. septembra sem namrec delala med 9 in poldnevom.
UPDATE: glede na dogodke v politicni sferi zda je screen iz junija.
in ker je stafeto potrebno predat, evo: Swizec in other crazies, sparkica in njen mozganostroj, ter nika, toj to.
>popolnoma hipoteticna situacija: (kakrsnakoli podobnost z resnicnimi osebami ali dogodki je zgolj nakljucna in spljooooh ni namerna.)
v nekem baru se dobis s kolegico.
pol ure kasneje uleti par njenih znank, ki se prisedejo k vajini mizi, kljub popolnoma neprepricljivem “ja, ni blema. ce ze sedis te pa ostani, a ne?!”
zacnejo se cudni pogovori do katerih vama sploh ni, ampak druscina vztraja pri svojih dramah.
kmalu se sosednja miza sprazni in jim le kapne se presedit.
situacija kljub vsemu ni najboljsa, zato se ti in kolegica odstranita iz lokala, gresta najprej nekaj pojest in potem nadaljujeta v drug lokal.
ob prihodu v lokal #2 je ona druscina tudi ze tam. izbira drugega lokala je bila dokaj bedasta, s tem se strinjamo vsi, ampak ce smo ze v blizini, te pa lahko gremo tudi tja na pijaco. ponavadi je tam vredu vzdusje in ta vecer smo izgleda asi v naivnosti.
drame se, seveda, nadaljujejo. ko das pitbulu kost je ne izpusti hitro.
spijem tocno tri pozirke piva, ko mi dojadi. menjamo lokal. takoj. zajle.
situacija se umiri, uleti se nek kolega, pije se “2 za 1”, zen na visku.
ko pride po stopnicah kdo? prej omenjena druscina. kdo je pozabil izklopit gps na telefonu?! spet se zacnejo drame.
ne da se vec ne meni, ne kolegici, se manj pa kolegu, ki z vsem tem res nima nobene veze.
imamo dost vsega? gremo nekam drugam? je vsaj en odgovor “da”? vredu, sibamo.
jok brate, ne bojo nam pustil jet tko hitro.
kolegica in en clan druscine se greta menit malo nizje v ulici.
pride do dretja, kricanja, prerivanja, velkih besed in se vecjih grozenj. (ja, se enkrat sem to rekla. — tule je prvotno bil en zelo dolgi paragraf v katerem sem povedala veliko in se vec. potem mi je kapnalo, da sem se spustila na njihov nivo, in sem z zelo velikim veseljem pritisnala na gumb z puscico v levo. ne, hvala.)
med kratkimi pavzami racionalnosti mi trije gledamo drug v druzga, v stene, v tla, kamorkoli. vsi v soku, da se take bedarije sploh se dogajajo. druscina veselo po starih planih.
pred zadnjo menjavo lokacije se malo drame (ki se je, vsaj po porocilih naslednjega dne, poslabsala do amena), iiiiiiiiiiiiiiiiin…..
konec!
zaj pa vi men povejte: a smo se vedno v srednjem veku?! a smo res se vedno v tistem casu, ko se zadeve resujejo s pestmi in kletvicami, in ce se ti ne dopade nekaj, kar je nekdo rekel, jih s kolom po glavi?
aja, pa dobrodosli na slovensko lezbicno sceno!
>pred parimi minutami sem ugotovila, da FB ni samo bedasto preganjanje casa. (ja, N in J, se vedno stojim za tem, pa ceravno objavim par bedastih statusov.)
ena izmed mojih “prijateljic” (ki sem jo do sedaj v zivljenju videla glih parkrat in se po mojem nikol vec ne boma, ce ne boma tocno ob istem trenutku sedele v istem kaficu in se bo obema v tistem istem trenutku res dalo se enkrat ta drugi razlagat zadnjo dekado najinih zivljenj) je napisala, da je pevka soraya umrla za rakom na dojkah 3 leta nazaj.
zakaj bi bilo to pomembno? razen seveda tistega ocitnega, da se vedno nimajo zdravila (razen kemoterapije ipd.) za raka in da imajo vedno vedno vedno za te stvari premalo sredstev. sploh ne gremo v debato, da bi, ce bi od kristusovega rojstva do danes vsak dan zapravli milijon dolarjev in to POMNOZILI s stiri, dobili vsoto denarja, ki jo je zda vlada do danes porabila v iraku.
omemba pevke soraye me cisto vsakic spomne na kolegico N.
spoznala sem jo v prvem letu faxa, v mariboru. bile sma v istem dijaskem domu. jaz sem cakala na sobo v studentu, ona si je sobo tam izbrala. prepoznala sem jo takoj, ko sem jo vidla. bila je namrec sosolka moji starejsi sestri v srednji soli. ne vem, kako sta se izgubili onidve, a vem, kako sma se nasli medve.
v kuhinji v cetrtem nadstropju. jaz sem jedla toast in poskusala izgledat zainteresirana v casopis. ona je uletela s svojo kolegico M. bile sta glasni. ne maram glasnih ljudi, se posebej ne v skupnih prostorih. ampak iz tega hrupa se je dalo razbrati njuno veselje nad necim meni totalno banalnim (plezanje, alpinizem), in to me je privlaclo.
ko sma z N skapirale, da se poznama, sma se videvale vedno veckrat. v njeni sobi #6 sem prezivela vec vecerov kot v svoji, #3. peljala me je na bliznje nasade jagod. ne, nisma jih samo gledale. studentje kmetijstva so vedeli kaj delajo, tiste jagode so bile dobre. N je zelo dobro igrala kitaro, in jaz sem jo v moji sramezljivosti poskusala spremljat z glasom. “youre still the one” je bil najin hit tistega hodnika.
ko sem par mesecev kasneje dobila sobo v studentu sma se nekako izgubile. ona je imela svoja predavanja, svoje zivljenje, svoje kolege. jaz sem ji parirala z moje strani. vsi vemo kako to gre. a se vedno sma se vsake toliko dobile pred stopnicami stuka, popile kavo in si povedale ta najbolj pomembne stvari najinih vsakdanov. do danes nisem spoznala ene osebe, kateri bi mi bilo lazje zaupati, kaj me muci. in vedno sem ji na koncu zatrdila, da jo poklicem.
mislim, da se pred odhodom na portugalsko nisem niti poslovila. ce se prav spomnim se nisem poslovila od nikogar, razen familije.
komad “stay awhile” (video) me cisto, in popolnoma vedno, spomne nanjo.
stay a while, young is the night
>vsak dan se vsaj 10 folka znajde na tehle straneh zaradi tegale posta o anatomiji psa. sele, ko folk uleti na stran, vidijo, da se gre o anatomiji psa iz BALONA!
zato se mi je zdelo edino pravilno, da se spravim v lov po se parih zakladih. and boy, oh boy!, did i find me some gems!
~freeny (moist production) nam tako pojasni se:
..anatomijo rolke
>Biboca Garagem Favela Fubanga Maloca Bocada Maloca Bocada Fubanga Favela Garagem Biboca, Porra !!! Ze Do Caixão Zumbi Lampião
Hello Uptown Hello Downtown Hello Midtown Hello Trenchtown
Ratamahatta !!!
Vamo detonà essa porra !!!
Hello Uptown Hello Downtown Hello Midtown Hello Trenchtown
>Eu pensei que pudesse esquecer um amor errado
Indo embora de casa, cortando o cabelo, escrevendo cartas
Eu sonhei que o tempo bastaria
Que nunca mais quando fosse noite
Viria o rosto, o volume dos ombros
O cheiro de pescoço encostado…
(fernanda porto – amor errado)
>no, se eno leto je okol in spet imamo pusta. hrusta. al nesto.
kar pomeni, da se je babica zabarikadirala v kuhnjo in jo bomo vidli samo, ko bo se en pladenj krofov specen in posut s sladkorjem v prahu. in ja, njeni krofi so fenomenalni! (od ktere babice pa niso?)
imam pa vseeno tri probleme s temile krofi in rabim vaso pomoc.
1) vedno, ko se spravim v ‘ugriz’ mi zrata vdihnat nekaj onga sladkorja (katerega ni veliko, le dovolj za taksne bedarije). seveda se skoraj zadusim in do nameravanga ugriza se malo traja. ima kdo kaksna navodila kako jest krof brez skorajsne zadusitve? in ne, cuker mora bit, tako da sploh ne predlagat brez cukra jih jest.
2) vsi vemo, da imajo doma nareti krofi na eni strani tako malo luknjico. ja, marmelada je mogla nekok na sredino krofa pridet, ne? marmelada je meni osebno najboljsi del krofa, zato se do tega dela rada spravim pocasi in v velkih krogih, tako da ostane za na koncu. in med tem procesom mi v 75% primerov vsaj poskusa ven zlest skozi tisto isto luknjico. najbolj logicna gravitacijska pot je seveda naravnost dol in ne postrani v usta. kako prepricat marmelado da ostane noter? lezanje na hrbtu?
3) prehitro se ohladijo. na zalost tisto maljardo krofov ne morem pojest naenkrat (vsaj 3 dni mi dajte, no), tako da jih nekaj ostane za kasneje. ideja je vedno dobra in dosti naivna, a tistih par sekund v mikrovalovki marmelado segreje na temperaturo talisca jekla. torej, moje vprasanje: kako malo segret krof, brez da bi si popolnoma opekla usta?
animirani gifi dobrodosli.
