>pred parimi minutami sem ugotovila, da FB ni samo bedasto preganjanje casa. (ja, N in J, se vedno stojim za tem, pa ceravno objavim par bedastih statusov.)
ena izmed mojih “prijateljic” (ki sem jo do sedaj v zivljenju videla glih parkrat in se po mojem nikol vec ne boma, ce ne boma tocno ob istem trenutku sedele v istem kaficu in se bo obema v tistem istem trenutku res dalo se enkrat ta drugi razlagat zadnjo dekado najinih zivljenj) je napisala, da je pevka soraya umrla za rakom na dojkah 3 leta nazaj.

zakaj bi bilo to pomembno? razen seveda tistega ocitnega, da se vedno nimajo zdravila (razen kemoterapije ipd.) za raka in da imajo vedno vedno vedno za te stvari premalo sredstev. sploh ne gremo v debato, da bi, ce bi od kristusovega rojstva do danes vsak dan zapravli milijon dolarjev in to POMNOZILI s stiri, dobili vsoto denarja, ki jo je zda vlada do danes porabila v iraku.

omemba pevke soraye me cisto vsakic spomne na kolegico N.
spoznala sem jo v prvem letu faxa, v mariboru. bile sma v istem dijaskem domu. jaz sem cakala na sobo v studentu, ona si je sobo tam izbrala. prepoznala sem jo takoj, ko sem jo vidla. bila je namrec sosolka moji starejsi sestri v srednji soli. ne vem, kako sta se izgubili onidve, a vem, kako sma se nasli medve.
v kuhinji v cetrtem nadstropju. jaz sem jedla toast in poskusala izgledat zainteresirana v casopis. ona je uletela s svojo kolegico M. bile sta glasni. ne maram glasnih ljudi, se posebej ne v skupnih prostorih. ampak iz tega hrupa se je dalo razbrati njuno veselje nad necim meni totalno banalnim (plezanje, alpinizem), in to me je privlaclo.

ko sma z N skapirale, da se poznama, sma se videvale vedno veckrat. v njeni sobi #6 sem prezivela vec vecerov kot v svoji, #3. peljala me je na bliznje nasade jagod. ne, nisma jih samo gledale. studentje kmetijstva so vedeli kaj delajo, tiste jagode so bile dobre. N je zelo dobro igrala kitaro, in jaz sem jo v moji sramezljivosti poskusala spremljat z glasom. “youre still the one” je bil najin hit tistega hodnika.

ko sem par mesecev kasneje dobila sobo v studentu sma se nekako izgubile. ona je imela svoja predavanja, svoje zivljenje, svoje kolege. jaz sem ji parirala z moje strani. vsi vemo kako to gre. a se vedno sma se vsake toliko dobile pred stopnicami stuka, popile kavo in si povedale ta najbolj pomembne stvari najinih vsakdanov. do danes nisem spoznala ene osebe, kateri bi mi bilo lazje zaupati, kaj me muci. in vedno sem ji na koncu zatrdila, da jo poklicem.

mislim, da se pred odhodom na portugalsko nisem niti poslovila. ce se prav spomnim se nisem poslovila od nikogar, razen familije.

komad “stay awhile” (video) me cisto, in popolnoma vedno, spomne nanjo.

stay a while, young is the night