>vceraj poleg tega, da je bil od mlajse sekice bday, je bil tudi dan enga druzga velicastnega dogodka – sla sem po zadnji del tatuja, po BARVO! do vceraj je moj tatu namrec bil crnobel, sedaj pa se bohoti v mavrici barv. no, okej, ni cist cela mavrica, en del pa jo je.
zacelo se je z manjsimi popravki po crnih delih, potem je riba dobila rumeno podlago, dodani so bili oranzni oddtenki, par rdecih flekov in modro sencenje.
koncni rezultat je fenomenal! (sicer mislim, da bom sla se enkrat k njemu, ker se mi se vedno vidi malo onga starga tatuja. in ja, nekatere napake se da totalno zbrisat iz spomina. ta bo ena izmed njih.)
slike so nekako vse iz istega zornega kota, mojega. in po oranzni barvi sem nehala slikat, ker mi je desna noga zaspala, in ko sem jo koncno malo dala dol z postelje (ena izmed tistih masaznih, samo brez lukne za glavo) me je v roku 15 sekund piclo 6 komarjev. u m naj grejo. tako da, pardon, ce sem se bolj koncentrirala na kraspanje kot pa na slikanje.

>ce povecate spodnjo sliko in malo preberete naslove in prve stavke postov, a vam slucajno pade kaj v uc?
(kliknite semle za “razlago”)

>vceraj se mi je koncala distribucija cajtngov.
okej, “distribucija”, to je mal mocn izraz. recmo bobu bob. laufala sem med avti, upala, da me tisti, ki pridejo za tovornjakom, ne bojo povozli. pizdila se nad soferji, ker ne uporabljajo zmigucev in na kurac so mi sli vsi oni romuni, razen enga!, ker se jih je naenkrat na tiste stiri pase spravl 5 in potem noben voznik noce sprejet cajtnga, ker mislijo, da ga morjo placat. u pm naj grejo.

od “strank” so se mi najbolj dopadli tovornjakarji, ker sem jim izgleda ziva verzija tistih pinup posterjev, ki jih imajo prilepljene na sosednjem sedezu. temu se rece jutranji ego boost.
vozniki avtobusov so se razdelil v dve grupe. v drugi tisti, ki hocejo samo enga. ti morjo namrec po koncani smeni spucat avtobus. in ker je vecina portugalcev zabitih in nemarnih in vse, kar ne rabjo vec, vrzejo kar na tla (ja, tale drzava je umazana.), se na tleh avtobusov znajde kar nekaj smeti. med te spadajo tudi casopisi. tak da, po eni strani jih razumem, po oni drugi, po tisti “dajmo tole cimprej koncat, da lahka grem na kofe in domov, ker se mi res ne da vec tlele stat!” strani pa jim zamerim. in to jim tud vedno, seveda z nasmehom na obrazu, povem.
a, fizicki radniki so tud bli face. so v istem kosu kot tisti busi policajev in vojakov. fizikalci so hotli vsaj en casopis na glavo, oni drugi pa so kr za cele bataljone vzel. kar je bilo fenomenalno za zgodi koncat, sam kaj ko so vsake tolko prisli pochekirat, ce sem jst res do 12h tam. in kaj naj tam delam, ce nimam cajtngov?

zato sem bila primorana okoli 10:15h jet na kofe brejk. v kafic danubio, kar je po portugalsko donava. bilo kuda, balkan svuda, a? kava sicer ni bla nevemkaj, snedvici so tud bli bolj tko tko, ampak dopadu se mi je sefe kafica. neki stari stric, ki je vedno neki spreho z mano. ze cist na zacetku si je zapomnu, da hocem met kofe do konca nafilan, torej café cheio.

.
.
.

in pravkar sem sla na google maps gledat za sliko tegale kafica, pa mi ni cist uspelo. mogoc bi google earth kaj vec pokazal, sam dvomim. tko pa sem sla na maps live (MS) in a vete, da lahko tam kamero rotiras in ful zumiras? in to na take nikakve place kot je onile kafic?! okej, sicer ga se vseen noute mogl videt, ker je drevo spredi, vidte pa vse ostalo (malo razlozena slika spodaj). vidte mojo pisarno (tisto krizisce), vidte parkirane avtobuse, kjer sem takoj na zacetku vsazga sihta pustila vsaj 200 casopisov (ja, ti so hotl) in kao vidte, kje je oni moj simpaticni kafic.

moram priznat, da mal pa bom pogresala tale jutranji kofi.

aja! happy bday, 2nd sis!

>ce bo kaj iz tega dogovora preko mreze freecycle coimbra, potem enkrat ta teden uleti en tip po pokvarjeno plato (ja, tisto, ki ima velki crni flet), in jutri enkrat en drugi po znuro (kabel za elektriko).
ceprav sem se custveno navezala na mojga (dokoncno nedelujocega) kompjutercka, se mi kar dopade, da lahko vsaj z preostalimi (kao)delujocimi deli nekaj naredim. baterije in dvdja ne bo hotel nihce, kar je razumljivo, mogoce pa se najde kdo, ki bo hotel monitor. ali ram. ker je tipkovnica slovenska tu ne bo veliko ponudnikov, kar je tudi kul tako. mal mi je prirasla k srcu. se posebej crka f.

>ko sem se leta 2005 vrnila na portugalsko sem na letaliscu v lizboni (imenuje se “ana“) nasla rabljeni lonely planet vodic. za portugalsko. v anglescini. bil je poln pripomb v nekem skandinavskem jeziku (ta kamping ne deluje vec, ta busna linija gre zaj cisto nekam drugam, itd.) in mozno, da je avtor teh pripomb res samo pozabil knjigo, ne da jo je pustil tam kaksnemu nepripravljenemu turistu.
knjiga je z mano dobila novo porcijo rabe. kljub temu, da je bila 2003 izdaja, se jo je dalo porabiti za namige o geografskih znamenitostih ipd. te se nekok ne spremenijo letno. enkrat kasneje sem to knjigo posodila in ta oseba jo se vedno ima. ce bi vedela kdo to je bi knjigo probala dobiti nazaj, ker me se vedno caka vzhod drzave za pogledat.

tega pa mi sedaj ne bo potrebno naredit. vceraj sem pred vrati, zraven vreck za smeti in nekega otroskega deznika, nasla 2007 izdajo vodica rough guide. za portugalsko. v anglescini. sicer nic popisan ampak se vidi, da jo je nekdo ornk uporablu. ampak, podarjenemu konju se ne gleda v zobe, tako da sem vesela kot … kot kaj? …. say it with me … tako je … kot sveze polizani pasji testisi!
vzhod, here i come!

>prejsn dan sem na hitro odsla iz sobe in pozabla ugasnat winamp. tako se je komp cez noc naposlusal in naigral treh (ja, 3) pesmi. in tule jo imate, najkrajsa (a je pri ta zelo sladkih) playlista a la moi.

ricky martin – pégate (video)
tole smo ze obdelali, ampak se mi se vedno vrti. dvomim, da jo bom kmalu dala z playliste.

jason mraz – im yours (video)
ni ravno top40 material (kar ni nujno slabo!), ampak pesem je zelo kjut in njegovo ime zelo preprosto za zlorabit v salah.

ne-yo – closer (video)
se ena izmed tistih pesmi za katere ne vemo, kako smo prislo do videa. jutjub je zelo sneaky, in safari snapback je v tem (in glede na moje izkusnje samo v tem!) primeru zelo prirocna zadeva. pesem je dokaj upbeat, video je kul s svojim majkl dzekson stilom. tip sicer ni ravno fenomenalni pevec, ampak se mi zelo dopade njegov cwalk!

>danes se je nazaj v te nase kraje vrnila kolegica, ki je zadnji mesec prezivela v rusiji. tja je namrec sla na nek zacetniu tecaj ruscine. zakaj se ji je tko zahotel naucit se ruscine ne vem, ampak izgleda ji bo to pomagal v zivljenju. in ne, noce zivet v rusiji, sem vprasala.

s tem, ko je ona nazaj, pa meni gre njena mesecna za javni promet. torej, za buse, druga itaq nimamo tle. in to, da mi gre mesecna, mi ne izboljsa niti dejstvo, da dobim “puno daril.” (kaj dobim ne vem, ampak upam, da vsaj eno steklenico vodke. while in rome..) ker brez mesecne bit pomeni, da bom zaj mogla celo … *gasp* … hodit!?
okej, sej se zezam, itaq sem prej 3 lete vecinoma hodla. (35€ na mesec je malo prevec.) vcasih se mi je celo dopadl ponoc jet skozi uni park ob reki, z muziko v usesih, in v glavi bit v tistem nekem mojem svetu. je pa tudi res, da sem se v temle mescu totalno razvadla. recimo, ko grem v sluzbo sem ta mesec vzela dva busa, namesto enga in potem 20min hoje. nazaj domov sem se tud na prvi bus vsedla, ki je mim priso. (to se mi je vcasih mal ponesreclo, kot npr danes, ko sem se najprej peljala cisto okoli mesta in sele potem prisla do moje postaje. no ja, bomo dali to v kategorijo “sightseeing tour”.) k moji sem tudi sla z busom, ko jebe park.

hja, vse lepo se enkrat konca.

>vsaj trikrat sem ga ze potegnila dol, in vedno sem dobila vse druga kot koncert “afterglow” pevke sarah mclachlan. (ne, ne bomo se menli o moji obsesiji s to pevko.)
rada bi samo povedla, da “MAM GA, FANTJE, MAM GA!”

in da, tudi na soboto zjutraj pase tale koncert pogledat. ker imam cd tega koncerta ze zelo dolgo (odkar je zunaj, to jest) je seveda zelo jasno, da znam vse pesmi na pamet. da vem kje naredi pavzo, kaj rece med dvema pesmima, kdaj se bo kdo iz obcinstva zadru, itd itd. mi je pa vseeno malo cudno videt sarah te stvari naredit. in tisto njeno mahanje z rokami mi ni povseci. kot pa je ze v navadi ima tudi tale koncert par extra vlozkov, ki jih na cd niso dali. skratka, bilo mi je zelo fajn.

ce bi ocenjevala zadeve bi tale koncert dobil pet zelo subjektivnih zvezdic.
in btw – ce vas kdaj kdo s kartami v rokah vprasa, kaj je njena najljubsa barva, je odgovor “crna”. tolk da ne boste brez kart za prvo vrsto ostal.

>tale dialog, katerega se resnicno ne spomnim, mi je bil pred parimi dnevi poslan na mejla.
skoraj tako fenomenaln je kot oni pogovor s trikom.

jaz: hello
ana.: kje si legenda
jaz: pa evo tuki
ana.: ka si ti najjaca, ej
jaz: ej ma vem
takle mamo
pa ti?
ana.: pa evo obcudujem tvojo fenomenalnost
jaz: ah, it’s that time of the day
stekam, stekam
ana.: ma ja
takajst sm
taka jst sm, ivn
jaz: kaksna?
ana.: pa taksna?
jaz: pa kaksna?
ana.: pa tako lepa
jaz: o, outsiderja quotas
ana.: da, jaz sem pravi filmofil
jaz: o pa res
ana.: tako je
jaz: kako je?
ana.: pa tako
jaz: joj ana, s tabo se pogovarjat je pravi uzitek
konstruktiven dialog
se dobro, da si ti moderatorka
kam bi drgac prsli
ana.: hja, ne kej dalec
jaz: knock knock
ana.: who’s there?
jaz: gorilla
ana.: gorilla who?
jaz: gorilla me a burger, im hungry
ana.: hahaha, joj nina, kera huda fora!
vidis zdaj zakaj vsi pravijo, da si legenda?
jaz: ne, ne vidim
ana.: haha, lej, spet, same vrhunske fore mas
jaz: ej lej ana,jst zdaj moram it
ana.: kam pa?
jaz: pa kopat
ana.: kopat kaj?
jaz: ma jamo
ana.: zakaj ze?
jaz: cak, sm mela dober joke v glavi, zdaj sm ga pa pozabla
uglaunem, kopat grem
ana.: o fino
se ti lahko pridruzim?
jaz: kakopak
s skupnimi mocmi nam bo uspelo, hugo

>ta stavek je na mojem romanskem kompjuteru napisan v portugalscini, ampak se razumemo, da je isto annoying. zakaj tocno mi zajle ze dva dni, tudi po rebootanju winsov, ni blo dovoljeno zbrisat ene .avi datoteke??
odgovora se vedno ne vem, ampak me tudi ni pretirano zanimal. mene je zanimala le resitev tega problema. in ta-taaa! rece se ji unlocker. naredi tocno to kar pise v imenu, odklene fajl. you again the boss of it. simpl ko pasteta.