>ce ste kdaj sodeloval pri kakrsnemkoli forumu, ali druzbeni mrezi ala facebook, myspace, twitter, itd itd itd. seznam se vsako uro podaljsa za se eno ime, te stvari namrec rastejo kot gobe po dezju.
prejle pa sem nekako se priklikala do strani blip.fm. v bistvu je to twitter-like zadeva, kjer folk pove samo, in izkljucno le to, kaj tocno v tistem trenutku poslusa.
okej, to kao ni nic tazga. super, torej tamle en poslusa neki cudni ruski bend, in ona malo nizje spodaj je pred 13 minutami poslusala celine dion. kaj naj zaj jst s tem?? hja, tu pride pa v igro gumbek ‘play’! ja, ja, vse komade lahko tudi POSLUSATE (in kasneje kupite, ce se vam res tok zelo dopade)! vecina teh komadov je najdena po serverjih okoli sveta, tako da mogoce tocno tistga vasga ne boste nasl iz prve. sicer lahko komad tudi nalozite na njihov server, a bodo copyright zadeve sle takoj dol. ce pa ste neki hotshot dj (ali amater, anything goes) lahko vase kreacije pokazete svetu. zastonj reklama je pa vedno fajn, a ne?
zelo kul je tudi ideja, da se komadi omenjeni na strani spremenijo v kratko playlisto. dolocene tipke na tipkovnici tako postanejo glavne komande plejerja.

vsake tolko se nekdo spravi naredit nekaj fajnega. tko kot pri adobe labs in spry effects.

ps- in ja, LAHKA se na twitter povezete! (you can exhale now.) ker, ce kaksna aplikacija nima te funkcije, gre itaq takoj v kategorijo “epic fail!!”, a ne?

>iz brazilije vsak dan prileti nek novi fenomenalni komad, ki je najverjetneje bossa nova ali samba, ce imate veliko sreco bo jazz. kljub temu, da je muzika v stilu bossa nove res dobra, in je za skulirat, in edina prava izbira za chill-out sessione na lezalnikih kaficev v tistih zgodnjih urah vecera, ko je se kao mal soncno in se te vsake toko dotakne mala sapica in.. ahem.
na zalost pa zaj ze vsaki idiot zna tisti najbolj tipicen ritem bossa nove zaigrat na bobnih (celo zdi se mi, da je to prva stvar, ki se jo clovek nauci. takoj za rimshotom, seveda.) in kitari (razen, ce ti manjkajo 4 strune), tako da je izbira komadov veliko prevelika. vcasih se mi zdi, da se folk sploh ne trudi vec, in kar tako dodajo neko besedilo na ritem podlago.

kljub temu pa se vsake tolko najdejo neki geniji, ki nam tudi z najbolj brezveznim besedilom popestrijo bosso. primer je spodnji video. najnovejsa serija na portugalski nacionalni televiziji, os contemporâneos, ki se delajo norca iz vsazga in vsega, se posebej portugalske same. nekaj pa mormo met medtem ko cakamo, da se vrnejo smrdeci macki.

>vceraj je bila nedelja in za mojo zadnji dan pocitnic. ker v krogu kolegov ni bila edina s to smolo, so si v vasici chanca (30min iz coimbre) pripravili zakljucni zar.

na meniju so bile sardine, zrezki, krompir, caldo verde, pecene paprike, ohlajeno pivo in sangria.
ves ta cas so na veselje domacinov zelo naglas odmevale portugalske popevke osemdesetih, kratki skeci skupinskega klovna, boj z muhami za hrano (tudi tiste dve vrecke vode tocno nad mizo niso pomagale) in zasledovanje ljudi na drugem hribu z daljnogledom. big brother alert!
(note to self: nea pozabi napisat posta o onem evrovizijcu, ki so ga baje zivega pokopali.)

kot zakljucni zabavni del pa smo se v dveh turah (bilo nas je okoli 20) z dzipom odpeljali pogledat -litijske (paleo ali neo ali whatever, noben ne ve) luknje v stenah bliznjih planin. imenovane originalno “buracas” (buraco = luknja). velikost teh lukenj (nekok zame niso jame, ker so globoke ravno par metrov) in gladkost sten je res malo vec kot “zanimiva” (recimo nekje okoli 0.4% vec kot 0, za bolje razumevanje mesta na lestvici).

ena najbolj priljubljenih stvari dneva pa je sigurno bila japonka enega tipa. na medenih tednih v nyc je domov prinesel tudi reef-ove nekako-ne-v-stilu-svetovnega-prvaka-surfa japonke, ki imajo na podplatu odpirac za steklenice. kljub temu, da smo imeli dva normalna odpiraca, pa sem vseeno med jedjo raje motila njega. kaj cem, se nikoli nisem vidla nekoga odpret mi pivo s podplatom japonke.
(ce kdo rabi navdih za moj bday darilo, evo v
am linka. za barvo mi popolnoma vseeno, sploh naj vas to ne ustavi pri nakupu.)

>izgleda se je gospod na sliki ustrasil kritike ali jeznih klicov njegovih nadrejenih kao naspane uporabnice se brez jutranjega kofeja, ker nam je internet nazaj priklopil tocno v trenutku, ko je moja kamera prvic naredila SKLJOC!.
drugic je bilo le za dobro mero.

>sicer mi gimnastika ni prevec vsec, a za skoraj 2 minuti je navdusil/-a tudi mene.

>pred parimi tedni mi je moja dala vrecko odvecnega info materiala, da ga naj oddam na freecycle coimbra mrezi. tri skatle polaroid listkov, sest kaset za one ta male diktafone in neke stare slusalke (brez onih mehkih penastih stvari).
ker imam v daaaaljni prihodnosti si nekako ubosti polaroid kamero (velke, crne in nerodne, ampak extremno kjut koncept!) in ker so se pri mami tvrtki (napacno!!) odlocili za koncanje izdelave polaroid listkov, sem le-te obdrzala. do vceraj, ko sem ji jih dala nazaj za jutrisnji BBQ. izgleda ima en njen kolega polaroid kamero. hm. mogoce pa mi jo proda za par evrov? na spanskem ebayu gre za 1€ (+ sh).
s kasetami nimam kaj poceti, tako da ce jih tle kdo rabi, vi se kar javte.
slusalke pa (in tole je bistvo posta) sem se celo spravla uporabit. glede na to, da skoraj organsko zavracam ta stil slusalk je tole zame zelo cudno dejanje. ze za prvi walkman sem si prve “cepke” ubodla takoj po prihodu prvih v trgovine. mogoce iz preprostega frizure-mi-pa-res-ni-potrebno-unicit razloga, mogoce zato, ker so se mi one druge konstantno lomile v solski torbi, kaj pa vem.
sicer ne pravim, da sedaj ponovno spadam v kategorijo folka, ki se mu dopade imet vso tole tehnologijo na glavi/v laseh, in niti pod tocko razno me ne boste vidli s temi na ulici (pustmo pilotom ta stil, okej?), a za doma bodo pa cist kul. zaj morem samo se najdet neke stare penaste stvarce nekje, ker tole bi me lahka mal usesi zacel bolet, a?
(pics or it didnt happen? glej spodaj.)

>prvi dan: savna v avtu kljub prizgani klimi, 41ºC ob 19h in iskanje kampinga sredi noci

na ponedeljek 4.8 sma se malo pred poldnevom (po tisanju vseh moznih stvari v prtljaznik golfa, we no travel light!) odpravile na pot do andalucije. najprej sma pobrale dve sopotnici, ki so rabile poceni prevoz do seville, sli do najblizje bencinske nafilat tank z dragim portugalskim bencinom, preverit pritisk v gumah, umit sprednjo vetrobransko in dat mape na dohvat ruke.

prvi postanek je bil sele na drugi strani nevidne meje, v mestecu badajoz. le-ta je pri portugalcih znan kot “najblizja bencinska meka”, ker je liter po 1.22€ (v nasprotju z 1.51€ v coimbri!). seveda se portugalski politiki potem pickajo, da kak ni fer, ker ima spanska ekonomija s tem boom, in buuu huuu, i want my mommy. ko vas smirgla, ce pa cez noc dodate 4 cente na liter, brez da bi karkoli rekli ali razlozli! itaq, da bomo sli cenejsim sosedom!

naslednjic smo se ustavili v sevilli, pred prvim kioskom, kjer sta si sopotnici kupili mapo mesta (ostali naj bi cel avgust in probali najdti delo), potem smo se po enosmernih ulicah zone macarena (aaaaaii, macarena!) vozili sem in tja, se spoznali z brutalnimi poletnimi temperaturami juzne spanije in ju koncno odlozile pred vrati njunega novega stanovanja. avenijo torneo poznam kot desno dlan. poslovili smo se na hitro, ker so naju se vedno cakale 3h na prevroci avtocesti do mesteca rota in prvega kampinga, playa aguadulce.
dan prej sem s strani vaya camping sprintala seznam vseh (registriranih) kampingov na obmocju cádiza, seville, tarife in malage (to je bil plan najinega potovanja), in v okolici mesteca rota naj bi bili vsaj 3 kampingi. na zalost sma v sosednje mesto, el puerto da santa maria, prisle v urah vecerje in ves folk je bil namenjen v center. kar je pomenlo zastoje. tako sma v roto prisle sele v trdi temi, se najprej vozile po mestu z ocmi prilepljenemi na sprednjo sipo in iskale tiste oranzne puscice za kamping. koncno sma se le ustavile in vprasale neka domacina, ki sta v extremno cudnem naglasu povedala.. nekaj. jst nc skapirala. do takrat sem mislala, da ker razumem kaj hoce ricky z mano delat, da potem tudi razumem spansko. (saj on je iz puerto rica, spansko govorece drzave, al ni?)

enivej, camping nam je uspelo najdet, in po pregovarjanju tipa pri zapornici zraven vhodnih vrat, da naju sonce zjutraj direkt v glavo ne moti ama bas nista, glavno, da se lahko zajle nekam zleknama, koncno le dobile najino parcelo. 50m stran od recepcije, 20m stran od kopalnic, 20m stran od kafica, in 5m stran od kosev za smeti. verjamite, ob polnoci vam to izgleda kot hotel s sedmimi zvezdicami!
na hitro sma razpakirale, postavle sotor, pustile, da se jogi napihne tistih 7cm, in sle spat.

dan je bil dolg.

>z mojo sma skupaj ze skoraj tri leta (jezus marija), in v tem casu se je naucila bore malo nasega .. eeem… zanimivga jezika. noum rekla, da je lepi, ker imamo “ene par” res cudnih besed, a ne? najvecji razlog tega je, da se vecino casa pogovarjama v anglescini in portugalscini, ceprav je z moje strani med kregranjem in pri kletju najveckrat uporabljena slovenscina. vsaj nekaj.

prejsni dan pa si je med cakanjem na paello vzela tistih 15min casa (kuk so pocasni!) in naredla seznam besed, ki jih a) pozna, b) zna uporabit v stavku in c) zna izgovorit ampak nima pojma kaj pomenijo.

enkrat sem ji rekla, da naj za foro hipoteticno naroci kavo. izpadlo je nekako takole “kavo z mlekom. eeem. prosim! … eem. hvala!” (klicaji pomenijo, da se je besedo skoraj zadrla.)
kjut.

>po 1986km sma se koncno vrnale v coimbro, od tega jih je bilo vecina po andaluziji.
slike z moje kamere so ze na kompu, ene 200 jih se fali z druge kartice.
barve imam puno, ker so spanski turisti pac face in se lahko vsepovsod oben-ohne soncimo brez da nas zarukani portugalci cudno gledajo.
jedlo se je dober, ce ne stejemo tistih zgresenih tapasov v tarifinem baru. na zalost tudi nisem prisla do tega, da bi probala njihov tipicni zajtrk (olivno olje in neka paradajzova stvarca na toast kruhu).
pilo se je malo manj, ker pivo tam totalno sux. da ne omenimo, da so vse pijace po 2€. je pa zato na svetu zaradi naju priblizno 50 litrov manj mrzle vode.
se ena stvar, ki trenutno fali spaniji – ene 10kg peska. sma ga vceri iz avta posesale. jebemu.

.
.
.

ce kmalu ne zacnem pisat spominov teh zadnjih 10 dni jih bom pozabla.

>mesto se je spraznalo, carunalnik sem ugasnala, postla pospravljena, prah pobrisan, cevlji zlozeni v omaro.
cas je za siesto. brez interneta, telefon le ob nujnih primerih.
se beremo cez priblizno 10 dni.