>bacardi breezer, pineapple.

>nekje sem ze dolgo nazaj prebrala (ali pa mi je bilo povedano), da se ob spremembi prehrane vcasih pojavijo mali *gasp* mozolji po faci. temu naj bi bila kriva tudi nervoziteta, ki pa je zadnje dni res imam na preteke. (rabi kdo?)
in verjemte, da tole ni prevec easy zame. *cue panic* celo puberteto je moja faca bila gladka kot dojenckova rit, zaj pa tole?!

in ker sem do torka sama (moja se je odpravla na neki kongres v madrid) si bom danes najverjetneje (okej, da ne bom kaj prehitro rekla – enkrat ta vikend pa res) sla nekaj pogledat v kino. na izbiro imam will.he.is v hancocku ali ironmana. kung fu pando si kao grema enkrat skupaj pogledat, andzelince pa se ni tle.
ja, pozni smo.

>vsake tolko me ena totalno vrze iz tira. ker ji ne morem ocitat ama bas nista utisam glasove v moji glavi in si dam za ene pol ure na ripit spodnjo pesem.

do what you have to do (youtube)

What ravages of spirit
Conjured this temptuous rage
Created you a monster
Broken by the rules of love

>Alt text: At the time of this writing, Wikipedia has a wonderful article titled ‘List of problems solved by Macgyver‘.

>ce me poznate, potem vete, da obozujem toast. nanjga me je v zadnjih treh letih (jebemu) navadla moja. ker ona ma toast za zajtrk, prigrizek in vcasih tud za zelo zelo zelo pozno vecerjo. to, al pa cokoladno mleko.
enivej.
ana je navajena na toast. ani se zelo dopade ideja, da imajo tle skoraj vsi kafici pod seznamom pijac napisano tudi ‘torrada’ (=toast). ani je malo manj vsec ideja, da nima toasterja! in si ga kupuje ze kar nekaj casa, in si je oblubla, da naslednic, ko gre v mediamarkt, da domov privlece tudi en überfensi toaster. (ana bo zaj nehala o seb govorit v tretji osebi.)
recimo nekaj tazga kot je tale spodaj.

>..glede na wordle

>v petek sem se odpravla v lizbono na presenetljivo poln vikend.
povod mojga obiska glavnega mesta je bil kratek obisk kolegice iz brazilije, ki drugace zivi/studira v parizu, ampak se je odpravla familijo pogledat in sta s punco napravla mali stop-over tle.
dobili smo se pred kaficem a brasileira, ker je pac bil blizu njunega penzijona. po parih pivih pri poljskemu znanstveniku, kjer se nam je pridruzla se izgubljena T (serbus), smo se odpravli v prvo restavracijo, kjer se niso bile zasedene cisto vse mize. koncno sem prisla do svoje porcije carne de porco à alentejana! ce/ko boste na pt ne smete oditi brez da probate tole stvarco. koscki pecenega svinjskega mesa, pomesani s skoljkami, pecenim krompirjem, v vinski omaki s kislo zelenjavo. njaami! poplakne se seveda s pivom. ma kaksno vino, ne bodte no smesni!
sledilo je par mojitojev v bairru, iskanje tocno tiste posebne trgovine z majcami, in odprava domov, ker sta mogli moja in njena sodelavka zgodi vstat, brazilki sta ble dokaj sf*kani, jst sem sla pa z odlocitvijo vecine, ceprav sem imela vabilo za na poslovilno festo ene kolegice. se zgodi.

v soboto me je moja zbudila ze ob 7h, ker kao ni mogla spat. izgleda sem znana po moji solidarnosti.
/sarkazem.

ko sta se onidve odpravli na siht sem jaz polezavala na kavcu, poslikala stanovanje in spet po dolgem casu gledala kabelsko. (note to self: ce ze placujes 25€ na mesec, daj si vsaj tv nabavi!) kasneje sem se dobila z brazilkama, jima pokazala vse kar je za videt v belému, jih enkrat popoldan pustila same in sla na kosilo z mojo. kmalu zatem se je zacela parada ponosa in bilo je.. zanimivo.
ob spremljavi dveh avtov z butasto tehno muziko in travestiji v extremno kratkih pink oblekcah se je tauzent folka (vir: público)odpravlo od principe real po majhnih ulicicah do praça do comercio, in se drli taksne in drugacne slogane, ki naj bi vzburili pozornost mimoidocih. vcasih nam je uspelo (“deixa passar, eu sou uma fufa e o mundo vou mudar!”), vcasih so bili prevec cudni tudi za najvecje aktiviste (“..ou outra coisa qualquer”?).

ko so se na praçi zaceli neki politicni govori aktivistov smo se na hitro odstranili, sli po shot ginjinhe in sli na vecerjo v meni do takrat neznano restavracijo casa do alentejo. stara hisa z 85 leti zgodovine, super arhitekturo (nahaja se v palaci XX. stoletja) in totalno tecno cistilko! jst se spravim na wc, sicer sem vidla, da so bila tla mokra, ampak narava se je drla ze kar neki casa. pardon, ampak nisem mogla pocakat. plus, znaka “ne jet noter, ker je mokro po tleh” tudi ni bilo nikjer. ko sem sla ven iz kopalnice slisim za sabo “a to ste vi naredla? kako ste lahka? glih sem spucala!” obrnem se in zagledam cistilko z ZELO grdim izrazom na obrazu, ki mi hiti razlagat, da tak se pa ne mormo jet, ker je ona ravnokar umila tla, in da zaj je pa spet umazano, in da ne morem z umazanimi japonkami okol hodit, itd itd. in jst “vredu, ni blema, ne se razburjat!” vrzem par papirnatih brisac na tla, pobrisem tiste tri stopinje in grem, medtem ko se ona se neki dere za mano.
restavracija je znana po ze prej omenjeni fenomenalni arhitekturi in po dejstvu, da si tam lahko narocite samo pijace in prigrizke. za kosila ali vecerje morate iti kam drugam. vseeno pa se tu ornk najeste, ker so prigrizki dobri, raznoliki (hobotnica v omaki, suhe klobase, pecen jezik, siri, itd.) in poceni (jedli in pili smo do pozno v noc, placali manj kot 10€ vsak).
kasneje smo se odpravili se na pride zabavo, a ker nama je z mojo bilo dokaj dolgcas (in ker sma imele stanovanje zase) sma se ze dokaj zgodaj odpravile spat.

v nedeljo sma vstale kao pozno, pojedle shoarma pito in se odpravile nazaj v coimbro.
upam, da ne grem naslednic v lizbono sele za naslednjo parado. pogresam to mesto.

>jutri se v coimbri zacne veliko versko praznovanje v cast sveti kraljici (=rainha santa).
kot vsako drugo versko praznovanje ima tudi ta svoje.. eem.. extreme. to sem si jst mislala, ko sem prvic (leta 2004, par dni po mojem cist taprvem prihodu na pt) vidla tiste trume ljudi, ki so PO KOLENIH sli od ene cerkve na enem delu mestu, do druge cerkve, ki je – seveda! – na cisto drugem delu mesta. ce bi bla pot dokaj na izi, pac recimo po zaprti aftocesti, potem ajde, daj si duska. ampak to gre folk po zjebanih tlakovanih potkah V HRIB. ker ko bodo do onga kipca maricke prisli ji bodo obljubli nekaj in ker so se ze tok potrudli, in tja prisli po kolenih, jim bo ona to seveda izpolnala.
aja, kaj pa folk, kateremu ni prevec do obljubljanja in plazenja po kolenih? ker pac imajo lajf ze cist prevec perfektn? al pa so samo preleni, da bi bli taki kristjani kot bi mogl bit? hja. ti majo pa cist drugo vlogo. zjutraj ob 7h se vstanejo, pograbijo tisti mali piknik stolcek in si najdejo najbolj fajn plac za gledat mucenje onih iz prejsnega odstavka. ja. tako je. prav ste prebral. obstaja folk, ki se bo sou grebit za fajne place za gledat folk, ki se po kolenih plazi do maricke.

glede na program se bo udo radnega konca, 15. julija, dogajalo kar veliko stvari. vecina jih je seveda versko obarvanih, a se najde tudi par cisto drugacnih draguljev, npr. predstavitev capoeire, par koncertov (mariza in ze opevana rosa passos), kratki turnir odbojke na mivki..
istocasno se bo od 3. do 20. julija dogajala feira popular (=ljudska festa). ti organizatorji so obcini izgleda tako zelo zamerli le enovrsticno omembo, da sploh nimajo programa na netu. vseeno pravijo, da imajo v rokavu kar nekaj presenecenj. glede na to, da nimamo pojma kaj je program, bo vse skupaj eno velko presenecenje.

spodaj slika postra, ki se mi zelo dopade, in par slik priprav. in ja, tiste okraske uporabijo tudi za bozic.

>

>zadnje case je pri meni veliko na obisku ena tocno dolocena kolegica. najveckrat je razlog njenega obiska uporaba interneta. do vceraj je imela svojga kompa na servisu, in tudi sosedov wireless ji ne vlece vedno. vcasih je razlog obiska pranje in susenje umazanih cot. s tem zadnjim nimam problema nobenega. stroski vode me na vsaka dva mesca pridejo le okoli 15€ (v bajti smo stirje, tako se stroski delijo).
ono prvo, da je v moji sobi, to me pa moti v tri pm. zakaj?
ker jst sem totalni loner. ko delam, in glede na trenutno situacijo je edini razlog zakaj imam sobo delo, imam rada mir. to jest, mir okoli mene. glasbo imam vedno tako zelo naglas, da mi ziher odmeva na veliko po lobanji. ampak ta hrup je veliko drugacen od onga hrupa iz kuhinje ali z ulice. ta hrup v mozganih se da nekok izklopit. preskocit pesem.

in sedaj je ta kolegica na sosednji mizi, na veliko se meni sama s seboj, komp ji spusca neke cudne zvoke (jebemti pa oglasi!) in ce se jst v roku 15s ne spravim ven iz sobe bo ona letela ven skozi okno.

ko pridem nazaj naredim poster “are you me? is this your room? are you someone i would like to fuck? no?! THEN LEAVE!!”