>v petek sem se odpravla v lizbono na presenetljivo poln vikend.
povod mojga obiska glavnega mesta je bil kratek obisk kolegice iz brazilije, ki drugace zivi/studira v parizu, ampak se je odpravla familijo pogledat in sta s punco napravla mali stop-over tle.
dobili smo se pred kaficem a brasileira, ker je pac bil blizu njunega penzijona. po parih pivih pri poljskemu znanstveniku, kjer se nam je pridruzla se izgubljena T (serbus), smo se odpravli v prvo restavracijo, kjer se niso bile zasedene cisto vse mize. koncno sem prisla do svoje porcije carne de porco à alentejana! ce/ko boste na pt ne smete oditi brez da probate tole stvarco. koscki pecenega svinjskega mesa, pomesani s skoljkami, pecenim krompirjem, v vinski omaki s kislo zelenjavo. njaami! poplakne se seveda s pivom. ma kaksno vino, ne bodte no smesni!
sledilo je par mojitojev v bairru, iskanje tocno tiste posebne trgovine z majcami, in odprava domov, ker sta mogli moja in njena sodelavka zgodi vstat, brazilki sta ble dokaj sf*kani, jst sem sla pa z odlocitvijo vecine, ceprav sem imela vabilo za na poslovilno festo ene kolegice. se zgodi.

v soboto me je moja zbudila ze ob 7h, ker kao ni mogla spat. izgleda sem znana po moji solidarnosti.
/sarkazem.

ko sta se onidve odpravli na siht sem jaz polezavala na kavcu, poslikala stanovanje in spet po dolgem casu gledala kabelsko. (note to self: ce ze placujes 25€ na mesec, daj si vsaj tv nabavi!) kasneje sem se dobila z brazilkama, jima pokazala vse kar je za videt v belému, jih enkrat popoldan pustila same in sla na kosilo z mojo. kmalu zatem se je zacela parada ponosa in bilo je.. zanimivo.
ob spremljavi dveh avtov z butasto tehno muziko in travestiji v extremno kratkih pink oblekcah se je tauzent folka (vir: público)odpravlo od principe real po majhnih ulicicah do praça do comercio, in se drli taksne in drugacne slogane, ki naj bi vzburili pozornost mimoidocih. vcasih nam je uspelo (“deixa passar, eu sou uma fufa e o mundo vou mudar!”), vcasih so bili prevec cudni tudi za najvecje aktiviste (“..ou outra coisa qualquer”?).

ko so se na praçi zaceli neki politicni govori aktivistov smo se na hitro odstranili, sli po shot ginjinhe in sli na vecerjo v meni do takrat neznano restavracijo casa do alentejo. stara hisa z 85 leti zgodovine, super arhitekturo (nahaja se v palaci XX. stoletja) in totalno tecno cistilko! jst se spravim na wc, sicer sem vidla, da so bila tla mokra, ampak narava se je drla ze kar neki casa. pardon, ampak nisem mogla pocakat. plus, znaka “ne jet noter, ker je mokro po tleh” tudi ni bilo nikjer. ko sem sla ven iz kopalnice slisim za sabo “a to ste vi naredla? kako ste lahka? glih sem spucala!” obrnem se in zagledam cistilko z ZELO grdim izrazom na obrazu, ki mi hiti razlagat, da tak se pa ne mormo jet, ker je ona ravnokar umila tla, in da zaj je pa spet umazano, in da ne morem z umazanimi japonkami okol hodit, itd itd. in jst “vredu, ni blema, ne se razburjat!” vrzem par papirnatih brisac na tla, pobrisem tiste tri stopinje in grem, medtem ko se ona se neki dere za mano.
restavracija je znana po ze prej omenjeni fenomenalni arhitekturi in po dejstvu, da si tam lahko narocite samo pijace in prigrizke. za kosila ali vecerje morate iti kam drugam. vseeno pa se tu ornk najeste, ker so prigrizki dobri, raznoliki (hobotnica v omaki, suhe klobase, pecen jezik, siri, itd.) in poceni (jedli in pili smo do pozno v noc, placali manj kot 10€ vsak).
kasneje smo se odpravili se na pride zabavo, a ker nama je z mojo bilo dokaj dolgcas (in ker sma imele stanovanje zase) sma se ze dokaj zgodaj odpravile spat.

v nedeljo sma vstale kao pozno, pojedle shoarma pito in se odpravile nazaj v coimbro.
upam, da ne grem naslednic v lizbono sele za naslednjo parado. pogresam to mesto.