>smo na kitajskem, junija leta 1989, skoraj 2 meseca po začetku demonstracij študentov proti kitajski komunistični partiji na trgu tiananmen. ko je kitajski vladi prekipelo so poslali na prizorišče vojsko, in z njo tudi svoje tanke. zgodil se je “tiananmen masaker”, kjer je bilo ubitih in ranjenih nekje med 200 do 4000 študentov (ni točnih poatkov, so le ugibanja o resničnem številu).
kasneje je kitajska vlada uvedla še strožje cenzure v nacionalnih časopisih in striktno prepovedala tuje časopise. nekaj teh cenzur je veljavnih še danes.

kljub temu, da mogoče ne veste veliko o teh demonstracijah (tako kot velika večina nas), vseeno mislim, da poznate spodnjo sliko študenta pred tanki. imenujejo ga “tank man“, in vsi se strinjamo, da je za kaj takšnega potrebno veliko poguma. še več ga je bilo potrebno za splezat na tank in rečt vozniku prvega tanka “Why are you here? My city is in chaos because of you. Go back, turn around, and stop killing my people.”
kasneje so študenta drugi študentje potegnili dol s tanka in je izginil v množici. kaj se je z njim zgodilo ni znano. pravijo, da živi v taiwanu. nekateri, da ga je kitajska policija usmrtila.

karkoli je že bila njegova zgodba, te slike človek ne pozabi zlahka. če vam wiki strani niso zadosti si lahko pogledate tudi dokumentarec “tankman – tiananmen massacre” (link do torrenta).

>prvi četrtek v mesecu imajo v centru ateneu večer zgodb. v prvem delu večera nam nekaj rednih pripovedovalcev povedo vsak svojo izbrano zgodbo, za drug del (po čik pauzi) pa pridejo na vrsto posebej povabljeni pripovedovalci iz ostalih koncev države (včasih evrope) s svojimi zgodbami.
čeprav je bil včeraj šele moj peti obisk, se mi stvar zelo dopade. je namreč nekaj novega, malo drugačna opcija za prevečkratne obiske kina ali gledanje tvja. prostor je največkrat poln erazmus študentov in večletnih priletnih privržencev te dejavnosti (hobija?). na mizicah so tiste male bele svečke in v zraku je vonj dobrega kofeja (kaditi je dovoljeno samo zunaj).

update o psih: par dni sma imele v gosteh tudi 9-letno psico mame moje, ki se je pred parimi minutami poslovila. čeprav je bilo zanimivo (še posebej, ker je imel ta mali vedno preveč energije in ju je bilo potrebno posebej peljat na sprehod. trikrat na jebeni dan!), a nočem kmalu ponoviti.

>ne samo, da zagovarjajo pravico do izražanja te strani, tudi gostujejo jo na svojih serverjih. in kmalu hočejo odpreti tudi kategorije za osebne kontakte userjev strani o pedofiliji.
tak kul kot so mi bili gusarji pred parimi mesci, ko so se borili za svoje pravice do torrentov trackerjev in za to hoteli kupiti še otok, sedaj so mi na kul lestvici padli do podna.

pardon, a pedofilija NI ena izmed osnovnih pravic! pirate bay sux.

>a) ker mi še vedno zelo dobro služi že-malo-prevelki z600
b) ker bo cena iphona maljarda in pol
c) in ker ga pri nas ziher ne bo še kar nekaj mesecov..

sem se odločla, da si ga ne kupim. ja.

>

>včeraj sem šla na večerjo k E, kolegica J je naredila italijansko večerjo. in ne, tokrat nismo jedli špagetov ali pice (kot skoraj vsakič poprej), čeprav so naše šanse bile extremno velike ob štirih italijankah in eni slovenki!
ne, tokrat nam je J postregla z “piadino“. italijanska verzija tortilje, nekatere so bile tudi z zelišči. v bistvu je to zelo tenka masa (moka, voda, sol, prašičja mast in kvas), ki jo spečete na vročem kamnu. mi kamna sicer nismo imeli na razpolago, a smo si jih vseeno kar dobro popekli v normalni ponvi za jajca.
potem dodaste vse možne dodatke (pršut, sir, paradižnik, zelena solata, itd.) in če zraven popiješ še malo borbe je večerja perfektna! pa dober tek!

>moja sanjska služba je splavala po vodi. zakaj? zato ker sem ženska.

obožujem odkrito diskriminacijo. (=kolegica, ki dela tam, mi je povedala, da cv in portfolijev žensk sploh niso upošteval.)
če kdo rabi freelance grafično in web dizajnerko, se javljam na dužnost. (cv in portfolio na zahtevo.)

>

>pripomba #2 na linije javnega prometa coimbre – nekatere linije po 21h preprosto ne obstajajo!
zadnje šipe avtobusov smtuca (slika je malo slaba, ker je slikana iz avta) so bile pred časom polepljene s sledečim textom:

kar na hitro prevedeno pomeni, da je država v letu 2006 razdelila svoj denar extremno nepravično. carris iz lizbone je dobil 45 miljonov eurov, stcporto 16 miljonov in moji predragi smtucovci eno veliko ničlo.

kar nekako dobro razloži, zakaj so nekateri avtobusi stari kot zemlja, pa čeprav so na najbolj prometnih destinacijah. da sploh ne omenjam, kako je po 21h težko dobit bus, ker peljejo ravno enkrat na uro. nekatere linije so po 21h preprosto ukinili (tja še lahko greš, nazaj pa ne več).
najdejo pa se tudi primeri kot na spodnji sliki. prebivalci coimbre se izgleda ne dajo kar tako, hehe.

>ime mu je gaspar, foksterier, star 4 mesece. izredno se mu dopadejo nogavice (mogoče zaradi vonja?), vedno bolj se navdušuje nad tisto posušeno kostjo (za grist) in rad spi na kavču. sicer je kao navajen jet ven na potrebe (ko hoče jet se vsede pred vrata), a vseeno mu je ponoči ratalo opraviti malo potrebo na preprogi v kuhinji in velko potrebo na verandi. problemov bit v stanovanju moje ni bilo. me zanima, če bo prepoznal lastnike, ko se vrnejo iz križarjenja po mediteranu.

slika jutri.