>bus domov sem ujela za mišjo dlako. mislim, da nisem tistele mišje dlake uporabla na ta pravi nacin, ampak domnevam, da vam je vsem jasno kaj hocem s tem povedat. lepo. na poti skozi mesto sem vidla prosegur nalagat in razlagat velke železne zaboje pred banko (slika je stara), skupino japonskih turistov (okej, azijskih, ne vem ce so bli res japonci) in vsi so imeli gor tiste maske za cez nos in usta. ker je izgleda zrak tu tolko bolj umazan kot v njihovi državi in izgleda se lahka tu nalezajo kazga virusa, ki ga tam ne znajo pozdravit. panika. tisti veliki zeleni utripajoci plus pred lekarno mi je želel “natal feliz” (moglo bi bit obratno, nekdo se zmoto pri pisanju) in mi sporocal, da imamo pb 9:45 samo 4°C. ne morte verjet, kako se veselim mojga šala, rokavic in kape.

moj plan stvari, ki jih moram naredit, preden se vsedem na busa za lizbono:
– dat prat cote. ko se operejo jih moram nest k E, da jih dam tam sušit. ri nas se sušijo tri leta in pridejo nazaj z vonjem po vlagi, namesto po nekih cudnih gozdnih sadezih.
– nabrat skupaj hrano, ki jo imam v hladilniku in nest k E, da naredi juho.
– najdet oni cd za office proofing tools, da jih inštaliramo na E-in comp. recimo, da ga lahko tja nesem istocasno kot hrano.
– dokoncat en pdf template in ga poslat, skupaj z racunom. yay.
– pospravit sobo, ker mislim, da bo danes nekdo prespal v moji sobi. kdo, ne vem, kolega od sostanovalke. tiste pornice moram spravit izpod postelje, wink wink.
– okol 17h moram k šivilji, da vidim, ce ji je uspelo kaj naredit iz onih mojih hlac.
– jutri ima kolegica farewell fešto in morem nekaj prinest zraven za jest ali za pit. se še odlocam, ampak v obeh primerih moram v trgovino. ideje? nas bo okol 16, dve sta noseci.
– enmu nemcu moram razkazat mesto. od kdaj sem jast turisticni vodic?
..plus vse ostale higienske in drugacno vsakodnevne zadeve. zajle grem pa spat. ko vas šmirgla, jaz sem zaspana.

ps- ono povezovanje kompov ni ratalo. na mojem je še šlo, od E komp je pa italijanski in mi mi blo jasno pet posto. sicer sem šla po spominu (tretja opcija prvi okn, zadnja opcija drug okn, itd) ampak ni šlo. šment.

>pravkar slišala, da moja bajta pa le ne bo tako prazna, kot sem mislala. pod prvo, L je povabla celo svojo familijo za božic na obisk in bo imela 17 folka za raztalat po mestu. hoteli so že skoraj vsi zasedeni ali/in predragi. pri njej jih bo ene 5, pri eni kolegici še ene 5 (mogoce vec ampak meni res ni jasno, kam bodo že teh 5 dal v onem malem stanovanju), pri spodnji sosedi še par in pri meni tudi ene 4. kam jih bom dala? torej, v bajti kjer sem jaz stanujejo še 4 punce. vse grejo nekam za nov let. okej, 2 sta se vceri odlocle, da pridejo sem praznovat nov let, ampak za božic jih pa res ne bo. torej – v zgornji štuk grejo 3 ljudje (na posteljo in raztegljivo sofo), in v sobo cisto spodaj še ena oseba. suma sumarum 4 francosko-govorece osebe, ki bodo tukaj med 22. in 28. decembrom. yay!

kar se pa tice ljudi v mestu cez praznike, je pa situacija še vedno mal boga. 95% folka gre domov ali pac nekam, ostanemo sam butli. ampak okej butli se tud ga znamo ulit. en velki crnec iz nemcije z imenom, ki me vedno spomne na meni zelo všecn komad parnog valjaka; ena nemka, ki govori brazilsko portugalšcino in mi vedno tko kul, ker me kao vika; ena zelo sexi francozinja, ki pride za nov let nazaj (samo za božic gre domov, ne bi vedla zakaj); potem pa nas zmanjka. morem najdet še par folka in da nardimo eno žurko. žurko polno kuhanga vina. yay.

aja, od mojga externega diska še vedno ne duha ne sluha. tako da sem si po nasvetu našega dragega špricaca ubodla en crossover kabel za €1,34 in grem cez pol ure k E, da s pomocjo njenga kompa spraznim moj komp in za T posnamem par filmov. T, bom kar vse posnela (ker mi drugace zmanjka dvdjev) in ti pogledaš kar ceš, ja? lipo. me veseli, da se tako tiho strinjaš z mano vedno.

>pogledala še dva filma. (mater, kot da bi delala v izposojevalnici filmov!)

march of the penguins – (trailer) kaj si ti ja nor! pingvini morjo res TOLKO skoz dat, da zagotovijo nadaljevanje svoje rase? ce bi tud pr nas blo potrebno tolk bi naša predraga cloveška vrsta že zdavni izumrla. tko kot oni beli delfini. (so zaj kao definitivno na listi izumrlih živali, in to samo zato, ker jih ena ekspedicija ni vidla. eh bleh.) skratka, povzetek filma. je cisti dokumentarc, morgan freeman je narrator, in gre se o.. ja, pohodu pingvinov. najprej hodijo zelo dolgo in zelo dalec, da pridejo na neko mesto skupne orgije. okej, bom lepo povedla – pridejo na mesto, kjer se zbere tisoce pingvinov. vsak si poišce svojga partnerja (ne, niso monogami za cel življenje, samo sezonsko), potem se grejo ate in mame. mame zležejo jajce, predajo to jajce atu (vcasih se ne posreci najbolje in so koncali zvezo) in še enkrat udarijo taisti pohod in gredo jest (ker v teh parih mescih ni noben nic jedo). ata ostane tam in ahta jajce (je zima in je ZELO mrzla zima), potem se enkrat skoti mali pingvin. ata ga še kr ahta, mama se še kr futra (in morski tjulni na nekaterih mamah), potem se mame odlocijo, da je blo dost in grejo nazaj, ker bo nekaj te hrane dobil tud ta mali. še enkrat udarijo turo, da pridejo do atov in mladicev, ateji znorijo, ko jih slišijo (nekateri so bli tko lacni, da jim ni uspel pocakat), predajo mladica mami in grejo oni turo nazaj, da se najejo, in tkole par mescov. ata gre, mama ostane, ata pride, mama gre, mama pride, ata gre, itd.
posnetki so fenomenalni, resno. najbolj me je pa prevzel posnetek enga ateja, ki je ta malmu pustu, da je “zunaj” (imajo jih pod svojim trebuhom, na tacah) predolgo in je ta mali v enem izmed mnogih snežnih viharjev zmrzno. ata se je joko! *sniff sniff*

drugi film pa je bil lucky number slevin. (trailer) zelo dober film. imaš eno mesto, dva gangsterja (enga igra morgan freeman, hehe), vsak na svoji strani ceste. že 20 let nista ven stopla iz svoje zgradbe, iz strahu, da ga bo on drugi ubil. ubijejo sina enga gangsterja, se hoce mašcevat in da ubit sina druzga. ceprav sta pred 20 leti se zmenla, da tega ne bosta nikol nardila. gangsterji z principi. v kansas city shuffle so vkljuceni hitman, tip z veliko nesrece in soseda z zelo dobrim smislom za detektivke. na koncu pa.. lass dich überraschen. pejte gledat, film je všecn.

>a ste vedl, da ce (cist slucajno) vtaknete ono bananco od slušalk v režo za usb (ja no, temo mam v sobi in se nisem poslužla enga izmed cutov, da bi “vidla” kje je ta prava lukna…. hmm, tole je celo zvenelo mal seksi, hehe).. da se potem racunalnik zresetira?
ja, se mi zgodilo že parkrat.

>prejle sem spet kovala plane za novo leto. coimbra je za nov let (in avgusta, ne pozabit na avgust!) mrtvo mesto, ker so vsi študenti lepo doma, pri babicah in dedkih, in se grejejo okol kamina. al je to scena iz filma? nije važno.
z mojo, po zadnjih podatkih, ne bom. zakaj? ker.. a) hoce jet na neko fešto, ki jo imajo s kolegi vsako leto. b) moja še vedno ni out (in po mojem tud nikol ne bo, kar mi gre že prekleto na kurac) in zato jaz nisem povabljena na fešto. c) sicer sma planirale jet skupaj v lizbono in na ulicah preživet nov let in se ga tam ulit, ampak njej ni vec do tega plana. zakaj? glej a. d) zakaj hoce tak vztrajno jet na fešto? ker je to ena izmed tistih “nije to svaki dan” stvari, in ce ne gre se kao ne bo mela nic za menit s kolegi za naslednjih par mescov, in že tak niso velik skupi. e) meni gre tole vse na kurac. zakaj? glej vse prejšne crke. f) in kaj zaj planiram jast naredit, glede na to, da moja noce bit z mano za nov let, ker so ji kolegi ajn picken bolj pomembni (to je seveda samo moje mnenje, ustvarte si svojga, ki pa naj ne bo drugacn od mojga!)?
najraj bi šla v lizbono in se ga tam ulila z eno, potem z njo nazaj domov in bi se dol dajala celo noc, dok ne bi ble res prevec pijane in zaspane, da lahko gledama. jebiga, nov let ni vsaki dan.

><-- begin rant -->
ne vem tocno na katerem blogu sem vidla, da ljudje po ljubljani hodijo v kratkih rokavih. to se meni zdi popolnoma nesprejemljivo! jaz tukaj zmrzujem in sploh ne vidim zakaj (ker pac ni snega), vi tam pa lepo v kratkih rokavih okol špacirate. pardon, tak se ne bomo šli. (sicer ne vem, kaj lahko naredim glede tega, ampak pizdim se pa lahko! tak!)
<-- end rant -->

prejle šla z E v park in jo poslikala, ko je sedela/ležala/čepela/plezala na/slonela na/visela z onga velkega zelenga medveda. zakaj? kaj te vem. naj bi imel italijani neko pesem o medvedu, ki jo imasta oba z njenim tipom rada. hja, corny, kaj cmo.

in, v tradiciji izdelovanja svojega impro xmas drevesa, spodaj je moj. ni prostora za darila, je pa zato dost prostora za kakšne bankovce/ceke/kreditne kartice/kovance *hint hint*
sicer je L rekla, da naj si nardim enga tazga kot ga ima ona, ampak sem se odlocla, da raje obdržim posteljo v sobi.

ps- kdaj sem že nazadnje zalila tale kaktus??

>ura je polnoc, jaz pa ravno nazaj iz obiska. (ta ura sploh ni pozna za portugalsko, tko baj d vej) sem bila pri E, kjer je lastnica stanovanja (L, francozinja) pravkar sama naredila božicno drevo. ne, ni sestavljala skupaj tiste cudne plasticne veje drevesa in potem naslednje tri ure poskušala nekok naredit, da bi drevo izgledal “resnicen”.
danes popoldan je šla na turnejo kitajskih trgovinic in par ostalih malo-manj-a-še-vedno-poceni trgovin, kjer je nakupla metre in metre rdecega traku (onga za darila zavijat), obeske in lucke za drevo. trakove je potem obesla na strop (zvrtala lukno z odpiracem za steklenice in potem extra ojacala zadevo s cigumijem), naredila spodaj obroc iz ne-vem-cesa, tako da je celotna stvar dobila obliko stožca. to jest, obliko velikega rdecega stožca. na koncu, na tisti rdeci obroc, je potem obesla obeske (jutri gre sicer jih kupit še vec), znotraj stožca je dala eno velko rdeco kuglo (premer ene 30cm!) in cez celo dolzino (višino?) stožca še lucke. koncen rezultat? petnajstkar gor in dol po lojtri, par metrov rdecega traku in ribiške vrvice, max 7 evrov in.. voila! impro božicno drevo, z veliko prostora spodaj za darila! (sicer se ne vidi najbolje, ker je pac bila tema in moja makina ni tema-sposobna, oseba je L)

ps- “drevo” še ni dokoncano. to je samo danes, jutri sledi še par kil obeskov, bonbonov in še ena veriga luck.

>pogledala film “imagine me and you” (trailer) in mi je bil zelo všec. pac, cist normaln in nic-novga film o dveh ženskah, ki se zaljubita in na koncu celo prideta skupaj. ena je strejt, druga gej, prvic se vidta na poroki prve in potem je vse skupaj šlo samo “pravac težave”. sicer sem pricakovala, da bo ending tko kot vsi ostali, ko je vpletena strejt oseba – torej, da gre žena nazaj k svojmu možu. sicer je še vedno na skrivaj zaljubljena v ono ženo ampak vseen lepo igra vlogo porocene strejt žene. no ja, se zgodi. svet pac ni popoln.
drgac pa si že celi dan pojem naslovno pesem filma, so happy together.rm od the turtles. taka poletna, ko se ti celi svet zdi prekleto lep in vidiš rožice vsepovsod, ipd. (možnosti so samo dve, al si zaljubljen al pa pijan.) igralki sta pa.. za pojest. dobesedno. ta strejt je ona iz coyote ugly (bar res obstaja), ona ta gej pa.. za pojest. in še in še in še in še enkrat. (aja, tudi v onem težko pricakovanem filmu 300 igra, kraljico gorgo!)

>nazaj s kosila pri bivši uciteljici portugalšcine.
nekok sma z E padle v družinsko nedeljsko kosilo. ups. okej, poleg so bili sicer res samo njeni starši ampak vseen je bil feeling mal tko-tko. ampak smo popravli celo situacijo. pac, tujci so prišli v hišo, to je dogodek! plus, žena nas ma rada in mi njo, vse je A OK.
hvala bogu, da nismo dobli bacalhau (=polenovka, se mi zdi), ne prenesem vec te ribe. pravjo, da so vcasih to ribo jedli za posebne priložnosti. zadnjih par let pa je posebna priložnost, ce te ribe NE jedo. seveda jo znajo narest na 1001 nacin, knjig z recepti je vsako leto izdanih vsaj maljarda, in prizor posušenih rib v trgovini tudi ne ratuje nic lepši. te plate posušenih posoljenih rib položijo na en velki kup in potem si vsak izbere svojo. kot bi šel nakupovat oblacila, ki so jim samo danes znižalio ceno za 60% in je vse nametano v eno velko železno kletko, potem pa se znajdi.
anyhoo. mož naju je prišel pobrat na kolodvor in iz prve zacel tisto svojo “sem bil tolko in tolko let inženir pri elektro in dam ti nasvet za živlenje – vedno uporabljaj ušesa in nos” pesem. kaj naj s tem nasvetom ne vem, ampak izgleda je the thought that counts.
dona suzette se ni spremenila nic, kure in race za njihovo velko hišo so zrasle 200%, oba drevesa kivija sta polna sadežev, starša oba ornk v osmi dekadi življenja. sicer dona suzette vedno rece, da ne zna kuhat ampak kosilo je bilo spet zelo dobro. pohvale so seveda deževale, in ne samo iz vljudnosti. ate je pravil o 40-letni diktaturi, mama je imela manjši napad aritmije (no, sej vete kaj mislim) a ni utišala moža done suzette, ki nam je še enkrat v toku kosila povedal, da imajo portugalci najboljši kofe in porcelan na svetu. kitajci? ma kaki kitajci! portugalci so iznajdl porcelan in so ga izpopolnal na kitajskem, ker so pac se šli popotnike. zato so tud pršl do vzhodnega timorja. macau so pa itaq dobili v zahvalo za svojo trdo delo kaj-te-vem-kje.
po kosilo nam je dona suzette pokazala slike poroke svoje hcerke, se malo pritoževala nad sinom, ki je že spet zamenjal punco. in to pri 37! (po slikah sodec mi je popolnoma jasno zakaj jih lahko tako na hitro menjava. T, star je 37, inženir nekje, skoraj vsako leto gre v andoro smucat in živi v lizboni. zainteresirana?)
za popotnico nama je dala vsaki malo steklenicko portovca (ne vem zakaj), meni pa eno tubo fenistila.

>(poslušam thomas d & nina hagen – solo.rm. pozna še kdo drug ta komad?)

zanimivo, kako lahko en totalno ležern popoldan popestri dan. oziroma, te tam nekje ful dalec noter pogreje. mrzl je že itaq za znoret, vsakršno gretje pomaga.
okol 15h pride moja po mene, gremo v park. sicer sem imela zraven kamero (da bi naju malo poslikala) ampak, ker imam rokavice še vedno v lizboni (uletim naslednji vikend, draga T. jaz se veselim, ti?), ni bilo od slik nic. pihal je zelo ampak sma vseen šle na drugo stran reke. jaz spet, ona prvic. ni bilo neka orgazmicna izkušnja (saj je le most poln ljudi), ampak sma se celo pot smejale. to je blo kul. na drugi strani najprej na pumpo po cigumije, in potem v eno pastelario (=slašcicarna/café/pekarna) po nekaj slicnega našim kremšnitam (kokr bi lažnivci rekli, “so krem in so šnite”). zatem še malo sprehoda po štacunah, izogibanje novemu navalu turistov in nakupa željnih domacinov (od kje so se vzeli??), v neko padario (=pekarna/café/slašcicarna) na wc in po sveži kruh (plus nekaj slicnega bureku!) in nazaj do avta skozi že temni park.
to poljubljanje v javnosti (no, nekje kjer naju ne more nihce videt) je zelo rajcig.

jutri pa na kosilo k naši predragi uciteljici portugalšcine. me že strah.