>danes enkrat na digg prebrala nekaj o avstralskem ministru in tistem lovcu na krokodile (velik sreče pri loudanju strani, po mojem so ornk čez mejo bandwidtha). nekaj o tem, kako je bil super za turizem avstralije, bla bla bla. didnt pay it much notice, se pa spomnem, da sem pomislala kako večino “odlikujejo” šele ko umrejo. surprise. prejle grem na late edition in vidim, da je steve irwin (ne vem ktere so te budale, da so moral začasno wikipedijo zapret zaradi vandalizma. šizus.) res šel v crocodile heaven. ne vem kako, ampak skat ga je zbodu v srce. s tole stvarco.
enivej. tipo je bil smešn, too bad.

>vsake tolko grem malo pogledat na del.icio.us. zelo fajna stvarca. favourites of the world, nekok. enkrat sem si celo nalož’la svoje ampak nisem ravno najbolj dosledna pri updejtanju stvari. mislim, da bi bilo najboljš, če vzamem vse skupaj dol. (in sem.)
našla pa sem tehle par cvetk:
10 css trikov, ki jih mogoče pa še ne vete
še 10 trikov, ki jih mogoče ne vete
nared’te si svojga policijskega robota (to jest, ono sliko osebe). pri komentarjih tega flasha so se potem eni neki pričkali, da to je kao neka stara macova zadeva in da ga bo en prijavu. potem so se pa vsi ostali na to toži-babo spravli, hehe.
kako prepričat folk (še obstaja tak folk, moi included), da iex s00x? (že polinkano enkrat v prejšnih postih)
stran, ki ti pokaže, da obstaja življenje po iex-u. in še zelo nasmejano. me zanima, katero zobno pasto uporabljajo.
fenomealne police v tem geek stanovanju!
tutorial, ki vam bo pomagal narest fenomenalni logo v 0.2sekunde!
slike, ki lažejo.
in še nekaj za našega orgazemčka – mifleshlight.com

>pri moji, sedim za mizo v dnevni, gledam ven drevesa, pravkar popravla celi stavek, ker sem naredila vsaj 10 napak, pijem sveže nareti kofe in žulim gorenjko z ingverjem, ki mi jo je T prinesla. sicer nikol nisem bila preveč navdušena nad ingverjem, ampak črna čokolada se mi pa vseeno dopade.

ah, danes je bil dan za urejanje dokumentov. ne vem, zakaj sem se odločla za danes, ampak okej, enkrat je bilo treba jet. potrebujem namreč recibos verdes (link do online verzije za izpolnjevanje le-teh *hint T*). to je takšna mala stvarca, ki je kao račun. opraviš neki service za nekoga, napišeš vsoto na ta ne-zeleni-kljub-temu-da-se-jim-tako-reče papir, dodaš svojo davčno (nif) in oni plačajo. če sem prav razumela sistem. prvo leto se tudi ne plačuje davkov, razen, če greš preko tistega limita, ki ga zastaviš na začetku. ne pričakujem nekih maljard, ampak dvomim, da bom šla preko. čeprav, bi blo kul. (update: kava je grenka.)
v loja da cidadão (rečmo ji občina) sem prišla točno ob 9:30. mislala sem sicer, da odprejo ob 8h in da sem že malo pozna, ampak ker je pred vrati (z nosom na vratah) stalo skoraj 50 folka, še dober da sem prišla tak “zgodi”. potem pa se je začela kolobancija. a veste tista stvar, ki so jo probal (ne vem, če je ratalo, nisem ostala tak dolgo) v sparu in tušu z oštevilčenim listki (kak se temu reče, za božjo voljo?!?) na mesnem oddelku? ala, vzameš oni listek, pogledaš številko, greš po trgovini, ko je tvoja cifra na redu greš kupit še meso.. ? skratka, to imajo tu čisto vsepovsod. kmal bodo še psi to imel, ko bojo hotl drevo označit! torej. razdeljeni so, seveda, v par oddelkov, potem so noter pomešani se oddelki za plačat plin, vodo, elektriko, lahka se celo naročiš na internet ali greš položit denar na račun. oziroma ga dol vzet, glede na to, da je potrebno za vsak hudič plačat. ampak okej, vsaj nimajo kolekov!
ker sem imela moment prazne glave sem šla direkt na splošne zadeve. potem se mi je posvetlo, da bi mogla jet na finance, ampak ker sem imela na listu napisan B 2 (torej, okence B za ta oddelek, in druga v vrsti, da se mi tiste zdolgočasene ženske posvetijo) sem se odločla ostat in vprašat še par drugih stvari. pridem tja, vprašam par zadev in me pošljejo na isti oddelek A 5. čakam in čakam kot budala. končno pridem na vrsto in mi rečejo, da mi ne morjo pomagat ama baš ništa in da morem na finance. nekok sem mela filing, da če so me poslal tja, da mi lahka tam tud nekok pomagajo. no, ni blo tko. potem dobim listek na katerem piše B 10, ampak ta oddelek so že finance. mala zmaga zame. končno pridem na vrsto in mi reče, da morem jet k ženi na “drugi strani stene”, ker ti dve pa pač ne delata iste stvari. dobim listek A 23. pri tej ženi se številka ni spremenila že cele 2 ure. na 8 je že odkar sem prišla iz prvega Bja na A. tu sem pa začela msgirat T, ki je crkovala od smeha. še posebej, ker sem skakala od veselja, ko se je številka le spremenila v 9. v času, ko so se številke počasi spreminjale (ampak RES počasi!), sem šla jaz malo naokoli (ni velki plac, folk hodi po folku), našla mojo novo najtaboljšo kolegico (kofe avtomat, kjer je dober kapučino stal le 40 centov), dobila nasvet za internet od tipa, kjer se plačuje elektrika (izgleda imajo vsi tri službe), šla v čisto tretji oddelek po informacije o dokumentih, ki jih potrebujem za pridobitev karte za bivanje, itd.
a. zanimiva stvar pri tem oddelku za tujce – žene so bile čisto paf, ker v potnem listu nimam štemplja od portugalske, da sem vstopla v državo. kar je totalni bullshit, ker sem ta štempelj nazadnje dobla, ko sem lani šla v bosno. kdo sploh še daje štemplje na mejah znotraj eu? tud 2004, ko je slovenija komaj vstpla v eu, nisem dobila štemplja, čeprav sem šla v pt le par mescov kasneje. “ja, ampak od bosne in brazilije pa imate štempelj…?” “em, ja, ker ti dve državni nista v eu. brazilija je celo na drugi strani sveta.” potem so nekok utihnale in mi napisale listo dokumentov, ki jih potrebujem. izgleda potrdila, da jem majonezo in velikost mojega čevlja ne rabijo več.
okej. končno pridem na vrsto pri A 23. žena začne izpolnjevat tisti formular, comp se sesuje. prvič. njen izraz na obrazu je bil priceless. vprašam jo, če se ji dopade delat tu, in njen odgovor je tudi bil viden na obrazu. drugače je žena bila čisto kul, ampak v 0.2sekunde lahko pove listo vsaj 100-tih stvari, ki bi jih raje delala v točno tistem trenutku. začne še enkrat. seveda je bilo prej potrebno rebootat comp. spet pridemo nekje do 3/4, ko se comp spet sesuje. čas pa gre in gre. probamo še enkrat in je uspelo. naredim napako in jo poprosim, da mi sprinta še nekaj. comp crashes again. (pravkar vidla bette v nekem čudnem filmu, ki ga vrtijo na tvi.) žena, moja soimenjakinja, pokliče tehnika in jaz se spravim nazaj na okence B istega oddelka. torej, na drugo stran stene. potrebno je bilo plačat. dobim listek B 52. številke se malo vlečejo med 44 in 51. L mi je, hvala bogu, prišla delat družbo za par zadnjih številk. plačam in grem nazaj, ker sedaj pa jim je zratalo sprintat moje zadeve. vse uredim, podpišem maljardo papirjev, prodam dušo vladi, vprašam, kje se da kupit recibos verdes, dobim številko B 74..
..in grem domov.

>madona, kako je pa danes čudn dan. zjutri bilo mrzlo v pm, še vedno se ni zjasnilo do konca. no, vsaj ne nad nami, v lx naj bi bilo toplo. ali vsaj sončno, nekaj od tega.

danes zvečer šibam v lx in jutri nazaj. imam prevoz za v obe strani. yay, bomo poceni (gratis) skozi prišli. T se namreč seli in jaz imam še vedno tisti brezvezni-za-transport-ker-so-koleščki-preveč-skupaj-in-ceste-v-pt-so-tlakovane-v-pm-in-sploh-ne-ravne-in-tisti-koleščki-normalno-delujejo-le-na-stezi-za-f1 a polni kovček pri njej doma, tako da moram jet po njega. sicer je rekla, da ni blema, ampak zmenjeno je bilo z njo in ne njeno cimro. kaj pa če se še ona odloči, da gre ven? sicer tam nimam ravno stvari, brez katerih ne bi mogla živet, ampak recimo, da bi mi nogavice prav prišle v času zime.

čez 20min se dobim z lastnico stanovanja v katerega se selim naslednji teden. ko bi jst se že nehala selit, ej! u pičko mater! mam da ostanem v tistem stanovanju vsaj par mescev, resno ej! ne da se mi več pakirat in selit kufre iz enga stanovanja v druzga! kak hudiča naj poženem korenine, če pa nisem nič pri miru?!

aja! včeraj sem se ponovno dobila s sestro od J, M. bilo zanimivo bit cel večer z njo, vsake tolko sem imela filing, da se menim z J. sicer si nista tako zelo podobni, ampak sta si. oči so iste, nekatere geste so me takoj spomnale na ono ta drugo, enkrat je izjavla nekaj kar me skor pobralo (od tistega čudnega filinga tam blizu srca) in sem se takoj prestavla v drugo sobo z nekim butastim izgovorom. če bi tist bila J bi jo namreč poljubila. sranje.

hehe, ko smo že pri čudnih stvareh. danes sem sanjala, da jonas ž bere moj blog, ker naj bi imel neko “gejevsko tematiko”, hehehehehe. potem je pa moja skočla na moj hrbet in me zbudla. baraba.

>zadnje par mescev, vsaj odkar sem nazaj v coimbri, se mi dnevi nekako raztezajo v rutino. raztezajo v rutino? pardon, jutro je in tale kava me še ni popolnoma spravila pokonci.
zjutri naju pokonci vrže njen telefon. torej, alarm na telefonu. annoying stvarca. ni tko kot moj alarm (butasti sony ericsson z600), ki namesto, da bi se dru v pm, ker je njegova funkcija spravit človeka VEN iz postle. ne ne, moj alarm je tak, da te sicer malo prebudi, ampak potem ti tak nežno zapoje, da te takoj spet zmanjka. po vsaj 10 minutnem prepričevanju, da mogoče je pa le potrebno iz postle, se končno le spravima pokonc. ona direkt v kopalnico pod tuš, jaz pa v kuhno nardit zajtrk. moja je lahko zelo težka, če je stresirana že navsezgodi, in ena izmed stvari (na listi mnogih), ki jo spravi v slabo voljo, je tudi ta, da zjutraj gre iz bajte brez zajtrka. no ja, njeno 25 minutno tuširanje ji tu ne pomaga kaj dosti. in ker se mi ne da že zjutraj z njeno slabo voljo se ukvarjat, naredim zajtrk. eliminirajmo vsaj nekaj, če lahko. standard zajtrk: toast in kofe. dok jaz naredim to, dam mački frišno vodo, hrano in prelagam zamenjavo peska za še en dan, je moja pridno pod tušem. kaj točno ona dela noter ves tisti cajt mi je še vedno uganka. ampak okej, nije važno. potem je konec še poročil, moja prileze izpod tuša in se spravi na dnevni “kaj bi oblekli? a ta kikla paše z modrcom? ti uhani se mi danes ne dopadejo, bom one druge vzela. sam ti pa tud ne bojo pasal s čevlji. kaj nardit? panika!” ritual. toast skoči ven, kofe že lepo diši po stanovanju, mačka mi gre že ornk na jetra in oči mi lezejo skupaj. mojih 5 minut v kopalnici se je začelo. treba se je nardit dostojno za čez mesto jet, do mojga stanovanja. pojemo zajtrk (največkrat stoje, ker je spet bila predolgo v kopalnici in je spet pozna), damo dol rolete, vrata od dnevne na balkon so odprta (da gre mačka šprint na ograjo, in če njej spodrsne bo pristala na tistem extremno velkem balkonu spodnjih sosedov. resno, daš streho na balkon, par sten noter in maš še eno kar okej velko stanovanje.), pobašema svoje torbe, ona zaklene vrata, jaz pokličem dvigalo (če se zaderem v kitajščini pride hitreje. never mind, butasta interna fora), v avto, čez most evropa na drugo stran reke, mene odstavi pri mostu santa rainha, ona šiba v službo, jaz pa domov.
in tu sem zaj. za compom, v sobi, ki od jutri že ni več moja, ker pride enkrat proti večeru E nazaj. že imam drugo sobo, v isti ulici ampak dvojne vrate naprej (kako so številčili to mi ni jasno, ker grem iz 17 na 31, vmes pa so samo ene vrate). tista, ki mi jo je oddala, je bila zelo striktna glede “ampak brez tipov v stanovanju.” zame to nekok ni problem, in sem ji tudi povedala, da sure, ni blema. ne vem zakaj, ampak potem mi je še dvakrat omenla, da tipov pa v stanovanju res raje ne bi imeli. stanovanje je namreč polno mladih študentk in se morajo učiti in in in. mogoče pa nisem bila preveč prepričljiva, ko sem rekla, da brez tipov bit pa zame res ni tak velki problem. who knows.
čeprav, tako kot se tole nadaljuje, mogoče bi si mogla raje najeti pisarno in ne sobo. saj itaq skoraj vedno spim pri moji, in v sobi samo delam. no je, če ne štejemo kuhanje kofejov, pogovarjanje s cimri, zajtrki in večerje v polni bajti, pranje perila, tuširanje in gledanje tvja. drugače pa res samo delam tukaj.

hello, youve reached the Retired’s. please, leave a msg after the tone. biiiiiiiiip.

>(title je iz prve epizode mini flash serije broken saints, link dobila na kratkocasniku. zanimiva stvarca. sicer me zgodba ni prevec pritegnala, me je pa zato grafika in animacija. zelo kulish nareto. aja, sploh intro na strani. w00t.)

vsako jutro mi je težje vstat. se to dogaja samo meni, ali je že postala svetovna kuga?

ko smo že pri kugah, prejšn dan sem slišala za eno mačko, ki je skočla (nekateri pravijo, da ji je spodrsnalo) s šestega nadstropja. zgodilo se ji ni nič, je pa par dni ostala skrita nekje in ni hotla pridet ven. mali šok, mogoče? a ne dost velki, par tednov po šoku je hotla skočit še enkrat. sicer je ta mačka že v cat heaven, ali ipaq ima moj respekt. sicer ne mislim skočit s šestega nadstropja, bi pa zelo rada šla še enkrat bungee jumping! za slovenijo vem, da je polno placov, kjer se da to naredit. za portugal pa malo morgen, šefe.

aja, novica dneva – včeraj šla ven z J-ino sestro, M. (če v mojih postih že obstaja kakšna M, pardon, ne mislim na tisto osebo) ne vem točno kaj sma se menle, ampak stavek, ki je sprožil nadaljne 2 ure debate, je bil: “ja, jst bi se tud mogla že skor odločit, če sem gej al ne.” (pozabmo na detajl, da se za to kao ne odločiš, in sploh ne mislim jet v TO debate. spljoh ne, tak da se zašutkajte kar takoj.) men to seveda pade kot cegl v glavo, “kak to misliš, da se morš odločit, če si gej al ne? a nisi ti kao s tipi že cel življenje??” ona: “ja, no, ne glih.” seveda sem hotla zvedet s katerimi je bla. slaba poteza z moje strani. zakaj? ker če to zve J, bo štala v bajti. kak si nekateri (včasih me included) radi komplicirajo živlenje, ej. za znoret. in sedaj je ta M veselo zaljubljena v svojo najboljšo kolegico, že kar par mescov, kolegica ma fanta, ampak to jima ne prepreči, da bi se vsake tolko mal “make out” (kak je to po slovensko?). M še ni povedala tej kolegici, da bi jo najraj pojedla vsakič ko jo vidi in da bi zelo rada, da se prestavta na kak drug nivo (okej, peting je tud le zanimiv do neke stopnje). perfektna priložnost? par dni preden gre v slovenijo. juhu. imho ne pretirano pametna odločitev, ampak okej. po njeno “got nothing to lose”. i beg to differ, ampak ne gremo zdaj tud v globine človeške zlobe in prizadetga ponosa.

to bi blo vse. zaj grem pa spat.

>čeprav se mi title zelo dopade, dvomim, da bi mi ta varianta uspela. ne vem. mislim, da sem preveč posesivna. drugače sploh nisem, ampak ta ideja, da je z mano, potem naslednji dan pa recimo s ktero drugo. to mal po egu tolče.

prejle sem nekaj pucala comp in sem naletela (okej, nisem, točno sem vedla, da imam to tam) na neke kratke videe reklam in materiala z youtube ali metacafe. poleg joga bonito sem našla (in si, seveda, spet ogledala) reklamo za true star parfum z beyonce, in reklamo za neko staro akcijo mobitela z vesno milek v glavni vlogi. tako dober glas ima ta žena v tem videu! njami. za pojest. še posebej pri tistem delu “..in.. so stvari, ki jih lahko poveš samo po telefonu”.. rrrrrrrrr… (<-- tole je bilo zelo slabo oponašanje mačjega predenja, but i think we all got the point!) ostale novice s te strani sveta: pod mojim oknom so včeraj neko nemško-govorečo turistko oropal. naenkrat sem slišala kričanje v nemščini, da naj ga ujame in da je šou po stopnicah gor. mislim, da jim ni ratal ga ujet. če se je tukaj, skoraj sred mesta, spravu oropat nekoga potem ziher pozna vse male uličice kamor se lahko skrije. policija pa tud dvomim, da je karkoli nardila. če so sploh šle prijavit.
morem priznat, da sploh nisem vedla, da je v coimbri tolko kriminala. ne govorim samo o tem primeru. včeraj mi je L pravila o eni zoni coimbre, bairro da rosa. organizacija njene kolegice ima tam pisarno in on daily basis se tam dogajajo najbolj čudne stvari. prostitucija žensk in fantov (pri prostituciji so vsi kul, ko pa pride do normalnega gej para se pa vsi zgražajo. jebeni double standards!), prodaja droge za vsakim voglom in v skor vsakem drugem stanovanju, umori, posilstva, itd. velika večina, ki pride tja po drogo, jo kar tam zaužije. skozi nos ali pa v tisti del telesa, kjer se še vedno da do žile pridet. L vidla enga, ki si je iglo zabodu kar v vrat.
in tole je vse samo 10min stran z busom. je skoraj v mestu. recimo, jst sem na prešercu, tole je pa na viču. L mi povedla tudi o dveh bratih, stanujeta sama, starost obeh okol 16 ali 17, in sta kao big time dealers. njuno stanovanje (kaj vem kje sta starša, nisem vprašala) je polno elektronike, cdji, dvdji, neka kičasta koža tigra na tleh, flaše viskija in vodk vsepovsod, v sosednji sobi droga za prodajo ali osebno potrebo, hladilnik poln do konca, in vsake tolko imasta nov avto. ker pač tisti, ki jima dolgujejo, ne morejo plačat in dajo avto. zanimivo življenje. in zakaj policija, ki vse to ve, ne naredi kaj glede tega? so rekli, da imajo ta bairro (in tisti bairro poleg, ki je malo bolj normaln) že nekaj let pod stalnim nadzorom ampak da še vedno nimajo dost dokazov proti onim res velkim ribam. dok ne dobijo tega pa jih pustijo pri miru.

torej, kdaj pridete na obisk?

>novica dneva (sicer je od včeraj, ampak povem danes): moja mi pobrila glavo! in jaz skačem od veselja! … ne vem zakaj, ampak filing skor mojo celo lobanjo (zgornji del, seveda) imet v roki (tole se zelo “hostel”-like sliši) se mi zelo dopade.
če je bilo planirano? smo na tabletkah, ampak nesreče se zgodijo. v tem primeru bi najina nesreča izgledala kot 2cm tanka špura lasov po kao-sredini moje glave. raje imam potem pobrito, najlepša vam fala. ali ipaq. pobriti sem se hotla že kar nekaj časa, tako da je tole heaven sent. /me is doing the happy dance! (spodaj slika)

lepe novice tudi iz J tabora. njena sestra gre definitivno v lj erazmusa delat, J pravi mami o lj (ker je pač lani bila tam celi mesec) in potem mi pošlje msg “bla bla bla. zelo si želim, da te par let ne vidim.” kaj točno lahko človek odgovori na to? tolko kokr jo še vedno imam rada, tole gre pa že malo predaleč. okej, nočeš me vidit. super, že vem, ker mi poveš čisto vsako možnost, ki jo dobiš. kar je sedaj tudi zelo poceni zanjo, ker so smsi v najinem ponudniku zastonj. do decembra. tako da, do decembra me bo gratis vsake tolko na kolene spravla.

aja, tota naša predraga mačka. amelia flor. (zapomnala sem si ime! yay!) napadala me je celi vikend. na koncu hlačnice so neke vrvice. kaj te vem zakaj, je pa popularno že nekaj časa pri oblačilih hernesa & maierja, al kok se jima reče. skratka, h&m. (pardon, T, hehe) in te vrvice (ker ena ni dost, na vsaki hlačnici sta dve) so the ultimate hunting material za to mačko. na listi točno za mizo in pralnim strojem. ampak ta pizda (pardon, ne morem se drugače izrazit), se je včeraj zakadila v mojo levo nogo in ker ji ni ratal se pravi cajt ustavit (upam, da se ji to ne bo kdaj zgodilo, ko bo skočla na ograjo na balkonu. prvih 10m jo ne bi ubil, zadnji meter pa mogoče.) se je hotla zaustavit tako, da je kremplje zasadila v mojo nogo. practical thinking, bad decision. vsaj za mojo nogo. jebemu, kok to boli! 12cm dolgi špuri (izgleda se mi dopade tale beseda, uporabljena 2x v tem postu and counting) po notranji strani noge, tam pri nartu. u pičku maternu. (aja, iz mojih postov, a je jasno zakaj folk misli, da slovenci veliko klejemo? hehe) par ur kasneje me je, pri isti dejavnosti, ugriznala v mezinc na isti nogi. 2 micene lukne mam zaj tam. moj prst sedaj izgleda, kot da mi ga je nekdo prištamplal na nogo.
če imam rada mačke? itaq.

>vsake tolko poleg mejlov od gmaila dobim tudi dobre linke. okej, s tem ne mislim na strani z recepti z dorućkom, ampak na stvari od oddly enough ali ask yahoo. vsake tolko se tudi kaj novega naučim.
recimo, da v primeru jedrske vojne bodo najverjetneje ščurki preživeli. takoj zraven podgan. ščurki namreč prenesejo okoli 150.000 nečesa obsevanja. človek, v primerjavi, samo 800. “samo”. plus, nemški ščurki bolj “trpežni” kot ostali. jaz tudi ne bi vedla zakaj, si pa lahko par teorij izmislim v 0,2 sekunde.
še ena izredno uporabna stvar: razlika med nerd, geek in dork. če vam kdo reče prva dva, se zahvalite. če pa zadnjo, najbolje da si greste kupit deodorant.

že par dni vsake tolko slišim čudno pristajanje golobov na polički nad in pod mojim oknom. te poličke so namreč iz aluminija, sonce sije direktno na njih, in mogoče od daleč izgleda kot super pozicija za golobe. to da je polička vroča je en problem. pač, spečejo se. drugi problem je pa ta, da je polica mala. hence, poliČKa. in glede na zvoke, ki jih slišim vsake tolko, vsem golobom ne rata pristat pravilno. kamikaze, anyone?

aja, moja mi iz onega festivala prinesla majico. behold: original verzija tiska na majici na levi, in meni-prirejen tisk na desni. (sedaj si jo morem pa samo še tiskat dat in bo vse tipi topi.)

>(jebem mu mater, ta pof*kani blogger! a sploh še morem ktermu rečt, da naj NE prešteka na beta verzijo?)

vsi, ki me poznajo, vedo, da imam zelo slab spomin. ne vem zakaj je temu tako, ampak se tudi ne živciram preveč glede tega. mislim, da bi pozabla glede česa se živciram, še preden bi se začela. bad memory and all, hehe. sama zase pravim, da imam spomin zlate ribice (in pravkar ugotovila, da je to tudi naslov enga glbt filma. sweet). “pa pejdmo še enkrat okol.” pač, se zgodi. dolg nazaj sem se menla na icq-ju (torej vemo, da je to zelo dolgo nazaj, ker ga ne uporabljam že leta in leta) z neko američanko. ona je pač bla zvesta svoji ameriški naravi in mi svetovala psihiatra. ne psihologa, kar direkt me je poslala psihiatru. vredi je. nisem upoštevala tega ziher-direkt-iz-srca nasveta.
da imam pa TAKO zelo slab spomin pa tud jast nisem vedla. pridem domov pred ene pol ure, si naredim kavo (luštal se mi je je celo pot domov), prinesem šalco v sobo, jo postavim zram compa, se vsedem za comp, začnem neki štorat po dokumentih.. in zavoham kavo. namest, da bi pogledala na drugo stran compa (ker je šalca pač bla uzadi) sem si šla nardit NOVO!… ker sem pač pozabla, da že imam eno.
pizda sn jst loj.

ps- title posta je v kategoriji “wtf??”