>zadnje par mescev, vsaj odkar sem nazaj v coimbri, se mi dnevi nekako raztezajo v rutino. raztezajo v rutino? pardon, jutro je in tale kava me še ni popolnoma spravila pokonci.
zjutri naju pokonci vrže njen telefon. torej, alarm na telefonu. annoying stvarca. ni tko kot moj alarm (butasti sony ericsson z600), ki namesto, da bi se dru v pm, ker je njegova funkcija spravit človeka VEN iz postle. ne ne, moj alarm je tak, da te sicer malo prebudi, ampak potem ti tak nežno zapoje, da te takoj spet zmanjka. po vsaj 10 minutnem prepričevanju, da mogoče je pa le potrebno iz postle, se končno le spravima pokonc. ona direkt v kopalnico pod tuš, jaz pa v kuhno nardit zajtrk. moja je lahko zelo težka, če je stresirana že navsezgodi, in ena izmed stvari (na listi mnogih), ki jo spravi v slabo voljo, je tudi ta, da zjutraj gre iz bajte brez zajtrka. no ja, njeno 25 minutno tuširanje ji tu ne pomaga kaj dosti. in ker se mi ne da že zjutraj z njeno slabo voljo se ukvarjat, naredim zajtrk. eliminirajmo vsaj nekaj, če lahko. standard zajtrk: toast in kofe. dok jaz naredim to, dam mački frišno vodo, hrano in prelagam zamenjavo peska za še en dan, je moja pridno pod tušem. kaj točno ona dela noter ves tisti cajt mi je še vedno uganka. ampak okej, nije važno. potem je konec še poročil, moja prileze izpod tuša in se spravi na dnevni “kaj bi oblekli? a ta kikla paše z modrcom? ti uhani se mi danes ne dopadejo, bom one druge vzela. sam ti pa tud ne bojo pasal s čevlji. kaj nardit? panika!” ritual. toast skoči ven, kofe že lepo diši po stanovanju, mačka mi gre že ornk na jetra in oči mi lezejo skupaj. mojih 5 minut v kopalnici se je začelo. treba se je nardit dostojno za čez mesto jet, do mojga stanovanja. pojemo zajtrk (največkrat stoje, ker je spet bila predolgo v kopalnici in je spet pozna), damo dol rolete, vrata od dnevne na balkon so odprta (da gre mačka šprint na ograjo, in če njej spodrsne bo pristala na tistem extremno velkem balkonu spodnjih sosedov. resno, daš streho na balkon, par sten noter in maš še eno kar okej velko stanovanje.), pobašema svoje torbe, ona zaklene vrata, jaz pokličem dvigalo (če se zaderem v kitajščini pride hitreje. never mind, butasta interna fora), v avto, čez most evropa na drugo stran reke, mene odstavi pri mostu santa rainha, ona šiba v službo, jaz pa domov.
in tu sem zaj. za compom, v sobi, ki od jutri že ni več moja, ker pride enkrat proti večeru E nazaj. že imam drugo sobo, v isti ulici ampak dvojne vrate naprej (kako so številčili to mi ni jasno, ker grem iz 17 na 31, vmes pa so samo ene vrate). tista, ki mi jo je oddala, je bila zelo striktna glede “ampak brez tipov v stanovanju.” zame to nekok ni problem, in sem ji tudi povedala, da sure, ni blema. ne vem zakaj, ampak potem mi je še dvakrat omenla, da tipov pa v stanovanju res raje ne bi imeli. stanovanje je namreč polno mladih študentk in se morajo učiti in in in. mogoče pa nisem bila preveč prepričljiva, ko sem rekla, da brez tipov bit pa zame res ni tak velki problem. who knows.
čeprav, tako kot se tole nadaljuje, mogoče bi si mogla raje najeti pisarno in ne sobo. saj itaq skoraj vedno spim pri moji, in v sobi samo delam. no je, če ne štejemo kuhanje kofejov, pogovarjanje s cimri, zajtrki in večerje v polni bajti, pranje perila, tuširanje in gledanje tvja. drugače pa res samo delam tukaj.
hello, youve reached the Retired’s. please, leave a msg after the tone. biiiiiiiiip.