you dont need me, no
like i need you

v zadnjih tednih se v tistih veliko prezgodnjih voznjah s trolo zamislim nad zivljenjem, nad situacijam v katere se mi je uspelo spravit, nad ljudmi s katerimi sem bila, in sem. a najveckrat ostanem v preteklosti, sedanjost je udobna. in bolj kot lepi trenutki mi v misli vdrejo negativni momenti. momenti, katere sem jaz naredila negativne. momenti, ko sem bila do dolocenih ljudi prav nesramna in nisem imela jajc, da to tudi priznam. in momenti, ki so mi bili kot opeka vrzeni v glavo, z enega dneva na drugega. momenti, katere bi veliko lazje prezivela, ce ne bi bila tako globoko pri stvari.
takrat, ko sem ji lagala v obraz in potem stiri ure kasneje poskusala popravit s trkanjem po njenih zaklenjenih vratih, sem se obnasala tako zelo pubertetnisko, neodgovorno in grdo. vem to zdaj.
vem, da zveni neumno, ampak res si zelim, da bi me vidla zdaj. da bi vidla, kako sem se spremenila. v mislih sem ti ze nestetokrat rekla, da mi je zal, da mi prosim odpusti, ampak vedno se zdi, da ni dovolj. ker vem, da res ni.
ampak, mogoce, enkrat, ko boma spet v isti drzavi, mogoce bi lahko sle na kavo. da mi poves o vseh tvojih afriskih kolegih, o enem izmed nestetih protestov na katere tako rada hodis in upas, da bos pomagala spremenit svet.
mogoce enkrat.
takrat, ko si mi ti lagala v obraz, sem hotela samo, da gres ven iz moje sobe, da gres dol z moje postelje, da utihnes, da si nehas zmisljevat in nehas iskat izgovore. da mi poves po resnici in greva vsaka svojo pot. “vse se vraca, vse se placa.” sem si rekla, ko sem v solzah koncno le zaklenila vrata za tabo in te preklela. ni bilo zadnjic.
ko recem, da hocem, da si srecna, to tudi resnicno mislim. tudi pomislim nate vsake tolko. in ne, nocem te nazaj, samo zanima me, kaj delas. zakaj se kregas s svojim bratom, kdaj si postala totalno drugacna oseba od tiste, katero sem poznala jaz. zal mi je za tisto osebo, kakrsna si bila. in ne samo meni, tudi najinim skupnim kolegom.
ampak, mogoce, enkrat, ko bos imela cas, mogoce bi lahko sle na kavo. da mi koncno pokazes slike svojega stanovanja, da me peljes v svojem rdecem avtu, katerega si si tako dolgo zelela.
mogoce enkrat.

if you cant say no
just think about me
think about me
me
me
me
think about me

i think im ready
as long as youre with me

danes sem na vsaj petih razlicnih blogih prebrala poste o breakupu. ali se je slo o trenutnem locitvenem postopku, top deset nasvetih kako najhitreje preboleti breakup, ali preprosto o bivsih puncah/tipih. (izgleda se koncujejo poletne romance.)
o breakupu trenutno nocem razmisljat, zato gremo raje na zacetek. na tisti trenutek, ko se je vse zacelo. na tisti prvi poljub.
in doloceni nam se vedno, totalno nehote, zvabijo nasmeh na obraz.
bila je tista, ki je prisla iz ljubljane v maribor. extra zame! se preden sma se predstavli druga drugi sem vedla, da bo zanimivo. in tolko kot je bila na vrhu lestvice fizicne privlacnosti, poljubljanje ni bil njen plus. vsaj ne za moj okus. z mnogo (mnogo mnogo) vaje sem jo v parih dneh pretrenirala na meni sprejemljive aktivnosti njenega jezika (obljubim, da z mojimi mandeljni ni blo nic narobe.).
ko je cez par mesecev bilo vsega konec sem lahko z vzdignjeno glavo sla po lezbicni sceni ljubljane, ker, halo?! to sem jo jst naucila!
potem je prisla tista, ki si je najin prvi poljub hotela tako zelo fejst kot jst, ampak za zivo glavo ne bi bila naredla prvega koraka. dvomim, da bom kdaj pozabila tisti njen “a spet ne bos nic naredla?” izdih, ko me je ze n-tic pripeljala pred blok, kjer sma potem ob butastih temah zapravljale cas, ker ne ena ne druga ni hotela popustit, in ko je men koncno le dosadilo sem se pac poslovila in izstopla iz avta.
do njenega izdiha. seveda je potem bilo nujno potrebno se vsedet nazaj v avto in ji dokazat nasprotno.
cisto prvega poljuba z njo se ne spomnim (alkohol?), a spomnim se prvega par mucnih mesecev kasneje, ko sma koncno spet bile v istem prostoru. sedela je na tleh v moji sobi, kao iskala nekaj po potovalki, a v resnici samo prelagala stvari iz nervoze. gledala sem jo s postelje, par metrov stran. ni bilo dolgo, ko sem po vseh stirih odplazla do nje.
potem sma sle na koncert z mojo takratno punco, ki je cel cas koncerta hotela zelo intenzivno markirat svoj teritorij.
bilo je veliko prevec tistih “prvih” katerih se ne spomnim, pa ce je zivljenje odvisno od tega. imena, situacije, zmeda v glavi, nepomembnost. samo da je minil cas med eno, ki mi je nekaj pomenila, do druge, ki mi se bo. obljubim, da tudi jaz njim nisem ostala v spominu, in prav je tako.
in zadnji prvi, ki me se vedno zmrazi.
zadnje dni se mi dozdeva, da ga podozivljam prevec pogosto.

I believe 
This is heaven to no one else but me 
And I’ll defend it as long as I can be 
Left here to linger in silence 
If I choose to 
Would you try to understand 
I know this love is passing time 
Passing through like liquid 
I am drunk in my desire 
But I love the way you smile at me 
I love the way your hands reach out and hold me near 
I believe 
I believe 
This is heaven to no one else but me 

te dni sicer izgleda kot da vzgajam nove kulture v umivalniku, ampak resnicno uzivam v pomivanju posode.
to je tist cas, ko sem sama z mislimi. glasba sicer lahko razbija nekje od zadaj, ampak med pomivanjem kozarcev in zlic sem v glavi se najbolj sama. takrat grem skozi spomine, skozi obcutke, skozi zalost in navdusenje, skozi vse stvari, ki so mi trenutno pomembne.
takrat si naredim mentalne opomnike, da moram poklicat vsaj 10 ljudi, jih povabit na kavo in jim koncno spet pogledat v oci.
nekje sem prebrala, da se folk, ki se najbolj pritozuje, da je sam, v vecini primerov za to odloci sam.
asocializacija je baraba.
navdusenje nad tisino sem zamenjala s celodnevnim poslusanjem enga samcatega komada.
tisto moje stalno “daj, povej kaj” tezenje sem opustila. ce meni ni do pogovora, zakaj tezim po njenih besedah? mogoce zato, ker vecino iskrenih besed dobim z njenega bloga? ker se tam sprosti in napise kako res cuti do mene, pa ceprav v navalu jeze in ljubosumja?
brati med vrsticam mi nikoli ni slo dobro od rok. ne maram namigovanj. se manj pa opravicil po dejanju.
Enostavno ne morem verjet in ne, ne morem požret. ( “” )

zjutraj me, skoraj vedno, odvisno kdaj se jaz spravim iz stanovanja, na busni postaji pricaka (saj ne ve, da me) priletna gospa, ki gre (taksna je moja zgodba njenega zivljenja) vsako jutro znova na market po sveze paradiznike. ob torkih mogoce po bucke. frizura tipi-topi, krilo malo pod koleni, sandale in perfekten mejkap.
prvo kavo zjutraj mi postreze natakarca iz kafica v modri poslovni zgradbi. naravno ima temne lase, ampak si jih barva na blond. narastek je malo cudn, kava pa fenomenalna. mogoce zato, ker je moja prva.
po stopnicah do pisarne ne morem brez pozdrava vratarke, ki je, kljub (vsaj meni se zdi) dolgocasnem delu, vedno nasmejana in pripravljena na pogovor. ce ste parkirali pred vhodnimi vrati je tudi vedno pripravljena na klicanje pajka.
nekje po kosilu se oglasi ona, s katero se nikakor ne morema dobit na kofeju. vsak dan znova se zmenima, vsak dan znova si v glavi recema, “ja, danes pa res grema! pa ce uspicene prekle padaj z neba!”. in vsak dan znova je noc, ko ugotovima, da spet nisma sle. mogoce pa jutri. ja, jutri zagotovo.
vcasih na poti domov srecam srednjesolko z dolgimi lasmi, ki si vsake toliko na skrivaj (delam se, da ne vidim) ogleduje tattoo na moji roki. popolnoma jo razumem, tudi sama ga se vedno obcudujem.
pred blokom me pozdravi soseda iz pritlicja, ki je vedno vedno vedno, ampak res vedno, v spalni halji. starejsi kot si bolj ti je vseeno, kaj si mislijo o tebi? gospa iz prvega odstavka bi jo najverjetneje zadavla.
in ponoci zaspim z njo.