nekdo mi je enkrat rekel (ali pa je bilo v kaksnem filmu in mi je ostalo v spominu), da se nikoli ne sme it spat jezen.
jeza naj bi se, nekako, prenesla na sanje, slabo spimo in tudi zbudimo se slabe volje. ne ravno najboljsi zacetek dneva.
vse tiste misli od prejsnega vecera so namrec imele cas za sabo potegnat se maljardo drugih vprasanj. kot neka nocna marinada dvomov, ki je zjutraj, se pred prvo kavo, pripravljena na izbruh. ali na ignoriranje, kar je tudi zelo popularna reakcija. vsi imamo svoj nacin, kako drugi osebi dopovedat, da naj se koncno spravi s svojega pedestala in naredi nekaj glede situacije, ki ni roznata.
ko v bistvu sploh ne bi bilo potrebno veliko. lupcek na celo in tiste tri besede. ali vsaj malo bolj nezen “lepo spi”.
nekaj pac.
tako pa se obrne proti steni, spravi v fetus polozaj, povlece kovter cisto do brade, zapre oci in gre nekam v svoj svet.
jaz pa lezim z odprtimi ocmi, lovim sence avtomobilskih luci po stropu in se sprasujem, kaj zdaj.

i am playing games
you better leave me darling

po zelo dolgem casu sem (vsaj del) praznikov prezivela z druzino v laskem, zavijal smo darila (in ko se mi je sfuzlalo sem zavila se selotejp), jedl se je velik prevec (imam meglen spomin na nek fitnes), bozic ni bil bel (mogoce bo pa novo leto), komadu last xmas se zelo dobro izogibam, in trenutno, tocno v tem trenutku, mi je lepo.

lepe praznike vsem!

in nekje od lani tudi ona ni.

vsak zid, ki mi ga mogoce uspe vsaj malo zrahljat, potegne za sabo domino efekt in zgradi se pet novih, se debelejsih, se bolj stabilnih. 200 metrov pred zidovi je se kilometrski jarek, poln krokodilov in strupenih vodnih zab.
za ziher.

vcasih se mi zdi, da nikoli ne bom prisla do konca tega skoraj ze rituala, in ko mi ze n-tic vrze dol slusalko bi telefon najraje zabrisala skozi okno, za njim pa se njo.
iskrena bom, nisem navajena taksnega obnasanja. tudi ne zasluzim si ga. ne maram, ko stvari ostanejo odprte, nedorecene. ko obe vema, da je nekaj narobe. jaz poskusam razumet kaj in se potrudit to popravit, z njene strani pa dobim mobitelovo tajnico, kratke stavke in distanco. istocasno mi ona z najbolj resnim izrazom zatrjuje, da raje slisi resnico, pa ceprav boli, kot da se podaljsuje agonija dvomov in vprasanj.

in ko bi clovek ze lahko neustrasno stavil naslednjo sedmico, da je situacija dokoncna, da ni poti nazaj, takrat me objame z mocjo, katere njej ne bi pripisal nihce, po licu ji spolzi solza in rece “nocem te izgubit.”.

aja, ne.
to zadnje sem rekla jaz.

The Black Keys – Too Afraid To Love You [Live]

and i cant afford to lose
one more tear drop
from my eye

danes se poslusa sarah mclachlan.
hold on
hold on to yourself
cus this is gonna hurt like hell

pravijo, da ni uradno, dok ni na FB.

gil scott heron, chet baker, miles davis, duke ellington, thelonious monk, dizzy gillespie, stan getz, herbie hancock, ella fitzgerald in carlos jobim.
carji in carica. od prvega do zadnjega.
hrana za duso.