Sven Van Hees – Before Afterhours (Heatwave preview)
tale komad.
s tabo.
zdajle.

manjkas mi
danes se posebej

[WARNING] kao neki safr post. youve been warned.
do vceraj okoli 13h, ko sem pocasi jedla falafel (z repo, ewww), sem bila prepricana, da sma vredu.
ja, med nama je res malo distance, ena do druge se obnasama bolj diplomatsko kot na tisti prvi kavi v macku, ampak bila sem prepricana, da je to samo zaradi trenutne situacije, ko ne ona ne jaz nimava casa.
njej se je zacela nova veza, tip je res eden boljsih predstavnikov moskega spola, kar sem jih kadarkoli spoznala, privoscim jima vse in se vec. cisto logicno je, da vecino prostega casa prezivi z njim. jbg, jaz sem lani obnasala na enak nacin. “hos before bros”, al kako je ze? jaz imam pa tudi vecino dnevov zapolnjenih z delom, sestanki in resevanjem sveta na petkovsku.
za trenutno situacijo bi lahko z najvecjim veseljem in lahkoto krivili mene. saj me je, na zacetku. oziroma, saj sta me oba. (imam obcutek, da me on se vedno.) jbg, v obraz mi je bil vrzen podatek preko katerega nisem mogla kar tako. in sem si vzela cas zase, cas brez nje in cas brez njiju. mogoce je to bila napaka, ne vem. mogoce me sploh ne bi blo smelo motit, mogoce bi mogla vse skupaj sprejet kot samo se en del njenega zivljenja. ampak u picko materno, zakaj naj se pred NJO pretvarjam?? pred mojo “najboljso prijatelco”.
anyway, od takrat se je stvar v moji glavi ze spremenila, zracionalizirala, postala del vsakdana. tole se bo slisalo grdo, a ni misleno na tak nacin (obljubim): vseeno mi je zanju. vesela sem, da sta srecna. da je ona srecna zarad njega in da je on srecen zarad nje. ampak ne zbudim se s to mislijo, in tudi cez dan zelo malokrat, ce sploh!, pomislim na njiju.
pac, tam sta.
in ja, sem upala, da oktobra naprej, ko bojo izpiti mimo, ko bo lahko spet malo zadihala, ko bo vec v centru ljubljane, ko mogoce ne bo imela vseh 15min med predavanji zasedenih, da boma pa takrat lahko spet “jaz in barbara”. da bova sle do bivsega lana in tam cel popoldan pile kavo. tri kave. kot ponavadi.
potem pa, ravno sredi ugriza v falafel (pa zakaj mi je dala se petersilj noter?!), dobim sms in noter napisano vprasanje “coj, a ti gres k njej danes zvecer?”. – kam “k njej”? kaj pa se dogaja “pri njej”? – “ono za rojstn dan”
a-ja.
izgleda je povabilo slo z onim golobom, ki kolegu ze dve leti nosi moje xxx fotke.
.
.
.
a ves oni pogled srne, ko ji nasproti pripelje avto?
ko ve, da ni izhoda, da je to bilo to, ko je istocasno v soku in zalostna?
zalost, ki potem preraste v jezo.
potem pa si reces “lej, ne da se mi.”, zamahnes z roko, zgradis extra zid okoli sebe in se delas, da ti je vseeno. ker ti sploh ni vseeno, ampak mater, da ji ne bos tega pokazala! in *puf*, sedaj pa je ena izmed zadnjih misli preden zaspim.
super.

thomas d ft nina hagen – solo
(ponavadi bi tu dodala par stavkov iz texta. stavkov, ki se me najbolj dotaknejo. v primeru tega komada bi lahko pripela celotno besedilo, ker me vsaka beseda zareze samo se globje.)

samo se njena majica mi je ostala
se modrica je izginla.

>lizbona.

verjamem, da sem dolocenim ljudem ze tecna, ko jim med cakanjem na pico maljonkrat povem, da grem v lizbono, kako grem, kdaj grem, kaj bom tam vse delala, koga vse bom vidla, in da kak bo super fenomenalno! ampak dajte no, na ta veseli dan cakam ze skoraj eno jebeno leto!

letosnji obisk se (od tistga septembra 2009) razlikuje samo po tem, da grem z goopti prevozi do benetk, z vuelingom direkt do lizbone (ko jebe porto), da cakam par ur v barceloni (nazaj grede bom vseh 6 ur prezivela na rambli ali vsaj na barceloneti) in da si ubodem en miiiiickeno miniaturni tattoo.

se 17 dni …. *huge stupid grin*

ps- fotko nasla tule.

>noc je bila preziveta z bojem za par centimetrov moje postelje, a kaj ko je tok kjut med spanjem, da ji ne morem veliko zamerit. sploh pa, dopoldan se je vec kot oddolzila. in ja, hvaljenje mi sploh ni pod castjo. #aves ono, ko se das tko fenomenalno dol, da imas to cel dan v glavi? no, to. krat 6. (ni ga lepsega prizora kot izraz na njenem obrazu med orgazmom. se vedno ji je mal nerodno.)

in sedaj lezim v postelji, kjer je se pred parimi urami lezala ona, vsake tolko pogledam na desno stran postelje, ob zvoku novega sporocila si zazelim, da bi bil njen, na levi strani imam salco sveze dolce gusto kave, na desni frutabelo z visnjo in jogurtom, na tvju je miljonta ponovitev serije “you rang, m’lord”, da v seb ponovno zacutim tiste njene dolge prste se sploh ne rabim potrudit (tale spomin bo svez se nekaj casa) in na monitorju je pdf verzija rezervirane karte v lizbono.

ja, na taksne sobote bi se lahko komot navadla.
(repete naslednjo soboto?)

>eden boljsih komadov lanskega leta.
Floetry – Say Yes (Kähn Remix)

loving you has taken time
but i always knew you could be mine
i recognize the butterflies inside me tonight
all you gotta do is say yes

>..je (vseeno) lepa.

—–

Poslano z moje mobilne naprave.