ta majica bo moja.

>http://www.youtube.com/watch?v=V3b1CDLsiGU

>jeseni dezuje.

dezja po defaultu ne maram. mokre hlace do kolena, po moznosti se premoceni cevlji in nogavice, katere lahko ob prihodu domov pol ure ozemam. marela, pa ce je velika kot stoziski stadion, nikoli ne pomaga. ne vem, od kje nam prepricanje, da dez pada pod kotom 90 stopinj, pravokotno na zemljo. kot da veter ne obstaja.

dez toleriram samo ponoci. (ce sem doma. na suhem.) takrat ga, ce sem iskrena, obozujem.

ni ga vecjega uzitka kot se zbudit sredi noci, balkonska vrata so na strezaj odprta, malo odpres oci (ker vsi vemo, da boljse slisimo, ce naprezamo oci v trdi temi) in zaslisis tisti prijetni zvok scebetanja deznih kapel po salonitnih strehah bliznjih garaz. voda dere iz zlebnikov, po cesti pripelje osamljen avto, zrak ima tisti ocarljiv vonj po necem novem. (mogoce bo pa jutri res sonce.)

pobrskam po spominu, casovni stroj se ustavi nekje sredi letosnjega maja in za sabo zaslisim tisto znano dihanje. nepremicno lezi na desni strani postelje, ob steni, z rjuho pokrita do vratu, skoraj naga a z nogavicami (njena superkjut varnostna zavora). nekje v svojem svetu je. zanima me koga sanja (je kdaj mene?). obrnem se na desni bok, dam roko cez njeno telo (=blazina z vijolcno preobleko), jo potegnem k sebi, vdihnem, kar je se ostalo od njenega vonja (jutri operem posteljnino) in potonem nekam nazaj v sanje.

dez pa se vedno neumorno pere zadnje ostanke nje v meni.

ja, jeseni ne bom marala.

>ze prejsn dan sem razmisljala o tej frazi “rada te imam”, od 25min nazaj pa sploh.

najboljsi primer za “kako si lahko to frazo vsaka oseba razlaga po svoje” sta dve prijatelci iz preteklosti. ena je bila totalno zatrapana v drugo, druga tudi kao v prvo, ta fraza se je metala naokoli kot za stavo. na koncu se je seveda izkazalo, da je druga to frazo mislila v stilu “a ves, ko smo bli v vrtcu, smo si to skoz govoril. rada te imam kot kolegico. dobro, ajde, res je, da sexama in da se obnasama kot par, ampak teh besed pa ne mislim na tak nacin.”

reakcija in sok prve sta pricakovana.

osebno imam s temi tremi besedami ornk problem. sploh mi nocejo z jezika.

v zadnji vezi sem prisla do “i like you”. heh, ja, se TO sem povedla po anglesko. (kaj smo se naucili v prejsnih postih? tako je, anglescina da distanco.) ni sans, da bi rekla “i love you”, prevec mi je osebno. v zadnjih mesecih, in v tej zadnji tragediji mojega zivljenja, pa se je neki premaknal in sem jih izrekla ne samo po slovensko, ampak tudi naglas!

*se potreplja po ramenu*

(kaj ves, mogoce pa je bilo potrebno it skoz neko tragikomedijo, da se poderejo ti zidovi.)

ceprav, glede na to, da sem stezka prisla do tocke, ko te besede tudi izrecem (pa cetudi imam v tistem trenutku extremno velki knedl v grlu, ker mi je situacija tuja), in glede na to, da sem prejle dobla ornk velko opeko v glavo (prek msga? resno?)… ja, resnicno dvomim, da bom tole spet kmal izustila.

je rekla enkrat, da jo zanima, kako bi bilo bit na mojem blogu. oziroma, kako bi bilo, ce bi name naredila tak vpliv, da bi o njej celo pisala. no, pa ga ima. upam, da je bilo vredu.

>prav cudn filing je, ko si 200m zracne linije stran od nekoga. v mojem primeru, od zene, katero si zelo zelim (a ne morem, in ne smem, imeti).
pa niti ne na tist surov in zgolj seksualn nacin (ki je, seveda, tudi prisotn), ampak vecinoma na oni “pa kak bi si zelela, da je tu poleg mene, ampak ona ima puno nekih svojih problemov iz preteklosti, ki ji pac ne dajo mira, kar posledicno pomeni, da zame v njenem zivljenju ni prostora”.
in ko gres skozi tisti podhod pri njenem bloku (ker je resnicno na poti do tvojega doma), in si v glavi odvrtis prizor, ko te je prvic pobozala po pobriti glavi, in ko si prvic zacutila njene ustnice na svojih, takrat si zazelis samo to, da bi ona zaradi tebi cisto nepomembnega razloga bila tam, in da bi jo ti lahko zvlekla k sebi, objela, inhalirala njen vonj in njeno bistvo, si naredila zalogo za naslednjih par tednov, ko bo med vama samo neka bedna distanca.. in mogoce, le mogoce, bi v tistih parih trenutkih bilo vse vredu. tisti momenti, ko bos vsake tolko dobila sms “radatemam.”, ko ti bo prvih par sekund malo neugodno, ker nisi prepricana, ce je stvar res ze prisla tako dalec, a istocasno se ti bodo vse kocine na rokah postavle v pozornost, “cus it just feels that good”.
ker, trenutno, tole, karkoli tole ze je, je bedarija. “u izi” bedarija. bedarija, ki (vsaj) meni ni prinesla nic dobrega (ce je njej pa ala ji vera).

in potem si popravis povster, naravnas tablico na zeljen polozaj, si reces “fuck it”, ter pritisnes Publish.

>

>mislim, da se je zgodilo tocno tisto, kar sem upala, da se ne bo; prevec sem v tem, prevec za moje dobro.
prosila sem jo, da naj mi ne pusti tako zelo se ji odpret. ne zdaj. ne zdaj, ko je ni blizu. izgleda sem njen “pa pojdi.” vzela kot double-dare in ostala. kaj ostala! vzela sem sekundno lepilo, moje misli zmuckala kot kos papirja, celotno tubo spraznala na kepo in jo prilepla na njen hrbet. tako kot v osnovni soli tiste “brcni me” papirje. in potem smo cakali, da se je oseba zavedla, kaj se dogaja.
in sedaj cakam.

med cakanjem pa tedenska rutina, ki me pocasi ampak vztrajno zivcira.
en teden posiljanja sporocil, lepega vznemirjenja ob odgovoru, bujenja sredi noci, da ji (vsaj poskusam) v napol zaspanem deliriju nudit druzbo ob njeni dolznosti na drugi strani drzave, in tisti njen msg za lahko noc, ki je sicer zelo kjut gesta (res!) ampak se niti pod tocno “razno” ne more primerjat z nocmi, ko je v moji postelji.
dan preden jo koncno spet zagledam se vznemirjenje stopnjuje, metuljcke v trebuhu odganjam z improvizirano ubijalsko masino zrolanga zurnala, na poti do kafica se zaposlim s preskakovanjem komadov dok ne pridem do nekega vsaj priblizno zanimivga, ceprav mi je popolnoma jasno, da me niti malo ne briga, kaj poslusam. z druge strani ljubljance jo vidim (tezko jo ze zgresim), nadenem si moj “game face” in okoli sebe v ikea stilu zgradim zidove, ki mi dovoljujejo vsaj malo distance. dovolj je bilo izpostavljanja, ana.

gledam jo, kako pocasi odpira ovitke cdjev svojega najljubsega benda. tako previdno lista po bookletih kot da so narejeni iz papirusa, v glavi mi odzvanja “okej, tok posebno pa tole darilo res ne more bit”, ampak se se pravi cas zadrzim in tega ne izustim. kaj cem, moj odnos do rojstnih dnevov, novega leta in podobnih enkrat-na-leto praznikov je cisto nekonvencionalno “pa tudi ce jih ne bi bilo”. zavoljo ljudi okrog mene se tega poskusam odvadit, a mi ne uspeva.
najraje bi se vsedla cisto zraven nje, dala roko na njeno nogo in lupcka na vrat. da zadovoljim mojo potrebo po njeni blizini, po njenem vonju, po njenem dotiku. po njej.
tako pa hodim na njeni desni, poskusam sledit pogovoru o kajvemcemu (nisem sledila.) in pogoltnem slino, ko na moj “missyou.” odgovori z “spravi se.”
bolje, da se res, cakajo me tedni cakanja.

>prav pase, ko se enkrat znebis balasta v zivljenju.
v mojem primeru so to ljudje,
katerih sem se prevec oklepala zavoljo “dobrih starih casov”,
ki so me ze veliko preveckrat prizadeli na tak ali drugacn nacin, a sem jim vztrajno dajala nove sanse
itd.

ko das dolocen folk na tretji tir, ko koncno skapiras, da niso vec tako zelo pomembni, potem se krog prijateljev zamenja. celotn proces je dokaj naraven, ni nic prisiljenga. v mojem primeru niti opazla nisem, ko se je to zgodilo. okej, ja, mi je mal padlo v oko dejstvo, da z doloceno osebo ne msgiram vec tok pogosto, da se najina kava konstantno prestavlja, in da mi je na splosno vseen, ce jo vidim ali ne, pogresam je itak ne.

in trenutno mi je fajn.
okoli sebe imam folk, ki me sicer spoznava z vsemi mojimi napakami, a me taksno tudi sprejema. (o marketingu res ne vem velik, jebiga.) folk, kater me vsake tolko preseneti s svojimi odlocitvami, a jih naslednji dan vseen poklicem za kofe. jebiga, lasko veliko lazje stece in veliko bolj pase v njihovi druzbi.
tisti popoldnevi zaceti s falaflom brez repe in petersilja, in koncani nekje na petkovskovem nabrezju s tromestno cifro na racunu.
tisti veceri na terasi, ko smo ob pametovanju o zivljenju in sexu (d0h!) ter cudenju nad androgenostjo nekega modela, v rokah imel vedno polne kozarce vina in budweiserja (ne pijem vina, kaj cem).
tisti kofeji v egoistu, kjer s kolegico se enkrat predelama vse, kar se dogaja v mojem ljubezenskem zivljenju, ker je ona veselo porocena in je postala malo dolgocasna. (zezam!!)
tisti veceri, ko zaspim v objemu ene, kateri na zacetku nisem nameravala dat niti trohice moznosti, da mi pride blizu, sedaj pa je tako blizu, da komi cakam zadnji teden septembra, ko bo pri meni celi jebeni tedn in mi je cist vsen, kaj si ona misli o tem. (♥)
in vsake tolko tudi tista jutra, ko si s parimi najbolj prfuknjenemi twitterasi pisemo budalastine, ker je public timeline postal dolgocasn. budalastine, ki so mogoce res samo digitalne narave, a delo z njimi naenkrat postane lazje in delavnik gre hitreje mimo.

ja, trenutno mi je fajn.
zelo fajn.

*\o/*

ps- za spremembo se malo bolj vesel post, da se boste nehal pritozevat nad poplavo depresivnih.

>ta vikend sem se spravla spet malo do laskega, pogledat familijo, prestet vse lokalne macke in se smejat necaku, ki se je sredi noci v zombi stilu sprehodil do wcja. da ne bi tak prizor sel mimo pravilnih zvocnih efektov sem jaz, ob maminem iskanju telefonske stevilke vojnika (polja, za ljubljancane), se za njim drla “BRAAAAINZ!!!!”.

zadnji trije dnevi pa so bili zame v znamenju tehle sedmih komadov (hvala bogu za repeat funkcijo na mp3 plejerju):

1. frank ocean – novacane (video)
2. hybird – disappear here (video)
3. anouk – today (video)
4. james blake – limit to your love (video)
5. stateless – bloodstream (video)
6. chris cornell – climing up the walls (video)
7. majiker – tongue (phaeleh rmx) (video)

kaj imajo skupnega? poleg tega, da so vsi faking fenomenalni?
cisto vsak me na nek nacin spominja na njo.

to, da na vsake kvatre spravim par besed v neesejsko obliko, niti slucajno ne pomeni, da me poezija zanima. doma nimam niti ene zbirke del tega in tega, tudi v bookmarkih brskalnika nimam povezav do poezijskih del nadebudnih studentov primerjalne knjizevnosti. preprosto me ne zanima. (zadnje case sploh zelo tezko najdem nekaj, kar bi mi pozornost obdrzalo vec kot en dan.)
se pa vsake tolko ustavim na blogu mo2dra. (prepricana sem, da sem o tem blogu ze govorila.)
punca (zena?) zelo dobro spise vecino stvari, ki gredo tudi men po glavi. velikokrat se je ze zgodilo, da sem se ustavla pri nekem dolocenem stavku in si iz tega v glavi razpletla celotno zgodbo s podrobnostmi, karakterji oseb in koncnim rezultatom. (gre se na zmage, ko jebe zrtve. a ne?)
eden izmed teh trenutkov je bil danes. tokrat napisano ni njeno, a vseeno dvomim, da bom kmalu nehala razmisljat o teh besedah. v njih se vidim skoraj do zadnje vejice. (izbira avtorja je prav nesramna.)
v zadnjih tednih je med nama toliko neizrecenega, toliko nekega strahu, neuresnicenih zelja, obcutkov, da nekaj ni vredu. napetost v zraku bi lahko rezal z nozem. obe sma ze postali expertki v ignoriranju tistega velikega roza nosoroga (ne sme bit plavi slon, tisti so kul. tisti so najboljsi. a ne?), in noc se vedno konca v objemu. v tistem fenomenalnem objemu, ko poslusam njen utrip. vedno me pomiri.
dopoldan, ko jaz pijem ze drugo kavo ter se ukvarjam z dimenzijami, se ona oblece in gre.
a vedno nekaj ostane.
Nekaj ostane
nazadnje vedno nekaj ostane
nitka iz puloverja
list iz dnevnika
z datumom 22. september
prazna steklenica
odtis ustnic na robu kozarca
listek na kljuki
PRIDEM OB PETIH
in mnogo neizgovorjenih besed
in mnogo molčanj
                          ostane
nazadnje vedno nekaj ostane
še tako majhno
še tako tiho
še tako na robu.
(Vinko Mödendorfer)