>..deset minut in na mojem trdem disku bo koncno ena grozljivka. (vecer bom spet prezivela z glavo v povstru.)
..tri ure in grem po malo vecje luknje v usesih. (ja, po novem jih dobis v vrecki. tako kot luknje ementalerja.)
..pet ur in karte munchkin bodo v moji lasti. (potem pa kradem, da se bo svetlo za mano.)
..en dan in gre lubica v ameriko. upam, da prezivi. (uf, ne smem pozabit poklicat carinikov.)
..48 ur in dobim lupcka. (puno njih.)

..stirje celi dnevi in spet gre. (me zanima, kdaj jo potem sploh se vidim.)

>zadnjih par mesecev ugotavljam, da se mi ne da vec.
ne da se mi vec hodit za folkom in jih prosit, na v moji glavi se sprejemljive nacine, da pridejo nazaj v moje zivljenje. ali da vsaj ne odidejo iz njega. ne vem, ce je ze kdo napisal odi ponizevanju, ampak je cisto falil. nic ni lepega ali zadovoljujocega v tistih smsih sredi dneva, ko upas, da ti bo oseba pa le odgovorila.

zakaj ne bi, sej je minilo ze vsaj par dni odkar sma se nazadnje vidli.
a njej pa ni do pogovora z mano?
kako ne?
ce pa sma vcasih bile kot rit in srajca.
zakaj ne?

in sploh ni problem v tem, da nima telefona v blizini. prepricana sem, da ga ima tocno v tistem trenutku celo v roki, samo odpisat se ji ne da. “sej ana bo vedno tam nekje.” kar je res. ljudi izbrisat iz mojega zivljenja mi ne gre dobro od rok. jebiga, vsak ima svojo sibkost, in ljudje, na katere se navezem, so moja.

vem, zivljenja se spreminjajo, prioritete tudi.
mogoce ima novo punco in je na medenih tednih. privoscim mu vse najboljse, naj si da duska, zasluzil si je. in ne, nisem jezna nanjga, res ne! samo, ne da se mi vec. desetkrat povabim na kavo, ki se iz tega ali drugega razloga ne zgodi. enajstega povabila na bo. raje grem na kavo z nekom, ki si to celo zeli. pa ceprav se bomo spet pogovarjali o gledaliski predstavi izpred dveh tednov ali o osami, ki je itak ze deset let mrtev.
in sploh, zaceli so se izpiti. vsaj do sredine julija ne smem pricakovati veliko. izobrazba prvo, se strinjam. pa vseeno, pogresam jo. in glede na trenutno ekonomsko situacijo sploh ni cudno, da se lahko sluzba zavlece od zgodnjih jutranjih do poznih vecernih ur. komu pa se potem sploh se da it kamor drugam kot pravac v posteljo?!

vse to mi je jasno, ampak res se mi ne da vec.

>za 100+nek drobiz rss feedov uporabljam google reader. nic presenetljivega, je le eden najboljsih rss readerjev na marketu. plus, njihova mobilna razlicica, ki je v bistvu narejena za touch telefona, a se vseeno zelo dobro prikaze tudi na moji qwertz nokii.
ker pa se mi standard obleka ne dopade (prevec sareno) imam instaliran helvetireader 2. svetlo sivo ozadje, text crn, glavne ikone in stevilo neprebranih postov v rdeci barvi. simpl ko pasulj.

prejsn dan pa se stvar nikakor ni hotela povezat s serverjem, tako da smo (jst in maljarda drugih uporabnikov) bili primorani (*le gasp*) uporabljat google reader brez olepsevalnih okoliscin. do tega pa mi tudi ni bilo, tako da sem se na meni najljubse bloge spravila po tisti stari poti (domac url) in jih prebrala v obliki, v kateri so bili namenjeni za bralce.
vsi avtorji svojim izdelkom namrec damo neko svojo konotacijo, svojo obliko, povdarke na dolocene besede, itd.

in ko sem prisla na en blog me je skoraj kap.

tolko razlicnih pisav, velikosti rangirajo od “normalnih” (tale izraz bomo jemali zelo lahko) 12px do gromozanskih 32px (zakaj tocno ji je bil tisti podatek tako pomemben?? na opisano zgodbo ni imel vidnega efekta.), do trojnih presledkov med odstavki ter celotno barvno paleto v enem samem stavku. precrtavanje besedila in posevne crke so tudi imele izlet v neznano, najveckrat v istem postu.
vsebina je sicer bila super (drugace je ne bi imela na rssu, d0h!), ampak izgled me je totalno odvrnil od ponovnega vracanja. namesto da bi se spravla v vsebino, sem vecino casa pretrpela z odkimavanjem nad se enim stilom pisave.
ker pa morajo vsi znanstveni rezultati bazirat na vsaj dveh primerih sem se potem drzno podala se do drugih blogov. (zakaj si to delam?)
do myspace gifov, ki se svetlikajo kot za stavo, utripajo ter sprozajo napade epilepsije, do popolne zmede v postih, ko slike gledajo veliko cez rob containerja in vrze iz tira se tako zacementirano tabelo.

ne, originalna oblika nekaterih blogov res ni zame. raje pocakam, da pride helvetireader nazaj online.
bo boljse za moje oci.

me je pa to vzpodbudilo, da sem koncno le spremenila izgled mojga bloga. sicer ni glih neki dizajnerski ali developerski dosezek, ampak uporabljam blogger in za dolocene funkcionalnosti je treba html prepustit njim in samo njim (koja koda, kaj si ti ja fukjen!), tako da mi je na koncu ostalo le tweaking preko njihovega template designerja >> advanced >> add css. hvala bogu za !important in visibility:hidden. res ne vem, kako bi se drugace znebila tistih (izgleda) nujno potrebnih elementov. bleh.
belga placa je puno, widgetov razen twitterja (v footerju) ni, in to mi je cisto dovolj.

>vcerajni popoldan se je prezivel tako prekleto lezerno, da bi nas lahko zamenjali za lenivce. (ce nas kdo slucajno se ni.) ze tako extremno pocasno premikanje udov je bilo se dodatno omejeno samo na stegovanje nog pod mizo, presedanje s stola na stol med zasledovanjem soncnih zarkov, in na dobro rekreacijo celjusti in jezika med neutrudnim pogovorom o resevanju sveta. mislim, da smo ga resili vsaj osemkrat. (ni cudno, da bo jutri – kao – dezevalo.) nekje na zacetku pogovora smo se tudi nekaj trudli z izogibanjem vsakomur ljube teme, sex in podobne nadloge, ampak smo dokaj hitro obupali in se s to zverjo spopadli z vsemi mocmi (in detajli, hehe).
#TMI pri nas ze dolgo ne obstaja vec.

tako se je kava ob 13:30h raztegnila nekje do 22h, z vmesnimi vprasanji natakarja le petit cafeja (zakaj tocno zmauc ni odprt ob nedeljah?? blasphemy!) o stevilu prinesenih espressov in laskih (sem mislala, da je moje delo samo placat racun, ne imet bilanco popitega), manjsa selitev prisotnih (dve sma bile ze malo manj prisebne) do romea na hrano, in na koncu se romanje do metelkove, kjer nas je pricakala rojstnodnevna torta ene sodelujoce in skupinsko cudenje nad zelo toplim vecerom.

ja, pomlad (al pa kar poletje!) se lahko pricne. in verjamite, da ne boste nasli bolj navdusene osebe od mene – kratke hlace in japonke so ze pripravljene!

>zadnji teden je bil totalni roller-coaster tako v sluzbi, privat zivljenju in pri kolegih. nekako se ne znamo uskladit, prevec se pove, posledicno so doloceni ljudje razocarani, slabe volje, in ko se preneha drzat distanca nam ostane samo se tista butasta tisina in poniznost.
a jebiga.

iz vseh teh razlogov je danes tale manjsi izlet do ljubljanskega zivalskega vrta tako zelo pasal. prisel je vecinski del druzine, vkljucno s triletnim torpedom, ki me danes (presenetljivo!) ni klical “ana…konda!”. konec popoldneva se je koncal s stampiljkami opice, slona in kenguruja na levi podlaketi (fenomenalna ideja za obdrzat pozornost otroka, hvala!), spoznanju da bi me tattoo na tem delu roke motil in 210 fotkami, katere imajo cisto popolnoma vse eno velko packo na levi strani. (kako tocno mi je uspelo pozabit obrisat leco?! idiot jst. izbor fotk bo za tale post ZELO slab.)

seveda sem se spomnila lanskega obiska madridskega zivalskega vrta, ki naj bi bil z vec kot 20 hektarji eden vecjih na svetu. vec kot 600 vrst zivali za pogledat prav lepo zapolnejo cel dan. in potem pridemo v nas zoo, kjer se levi gibljejo (kolikor se pac lahko) po 10x10m velikih kletkah, trije medvedi si delijo manjsi umazani ribnik, in tiste velike are se po mojem ne spomnijo vec, kako je letet v formaciji.
pa dobro, saj mi je jasno, da bi sredi ljubljane bolj tezko nasli vecji prostor za vse te zivali. za oskrbo sem prepricana, da je draga in zahtevna, ter da se zaposleni trudijo na vse moci. vsem njim kudos in kapo dol.
samo.. mal so se mi zasmil’le te zivalce, kaj naj.

mogoce je dejstvo, da je sestra drugic noseca (w00t!) botrovalo temu, da sedaj vsepovsod vidim nosecnice, ampak danes mislim, da so res vse ljubljanske bile v zivalskem vrtu. resno! mislim, da se v porodnisnici ni tolko nosecih zensk, kolikor jih je bilo danes v zooju.
tu dobi zoo se en velik plus: zelo dobro je poskrbljeno za otroke. najprej imamo tu tiste stampiljke, zaradi katerih otroci skoraj pozabijo na zivali in tecejo direktno proti stampijkam (ali pa je tak samo nas otrok, nisem cisto prepricana), igral je polno (tako tistih kao ruralnih lesenih “zgradb”, med seboj povezanimi z vrvmi, kjer se vsi otroci spremenijo v spidermene in tarzane; kot tistih obicajnih toboganov in trampolinov), in sladoled tudi ni predrag. me je pa malo minilo jest karkoli v tisti restavraciji cisto pri izhodu, ko je veter prinesel vonjave sveze ‘napravljenih’ bioloskih odpadkov bliznjih zivali.

all in all, zelo dobro popoldne. priporocam.

>cudn filing je, ko ji nimam nic za povedat. oziroma, ko ne vem, ce lahko. najina zadnja interakcija se ni koncala na najlepsi nacin.
vidim njen msn kontakt na namizju, vem, kdaj je zraven racunalnika. kurzor miske se ustavi nad njenim imenom, kliknem dvakrat, napisem moj tipicn nerodn “hej”… in pritisnem Esc ter zaprem okno. kurzor se vedno pociva nad imenom, slej ali prej se prikaze njen email naslov, katerega itak vem na pamet.
da bi se koncno spravla iz tega zacaranega kroga odstranim kontakt z namizja.
“dalec od oci, dalec iz misli”, ali kako pravijo?
ampak na namizju sem jo imela ze tako dolgo, da so vsi ostali kontakti nametani okrog tega. tista praznina se zdaj zdi extremno velka in bode v oci. se bolj kot njeno prehajanje iz Available v Away.

v glavi se mi v parih trenutkih odvrti miljon stvari, katere ji hocem povedat. pa dobro, ni se mi zdaj spremenil cel svet odkar sma se nazadnje vidle, a vseeno. strmim v tisto svetlo zeleno msn ikonco, dam glasbo se bolj naglas (trenutna obsesija: the illz – the pursuit), vzdignem macka v narocje in njemu povem vse, kar bi njej.
in potem stejem njegove vdihe; tako kot sem njene.

in jutri bom vse skupaj ponovila.

>v vseh mojih 32 letih sem spoznala le pescico ljudi, katerih potrebe in zelje sem dala pred svoje. nekako mi v glavi vedno odzvanja tisti “ce ne bom jst poskrbela za mojo rit, kdo pa bo?”. ce v to kombinacijo damo se (meni od kolega psihologa dani) karakterni oznaki jebivetar in flegma, potem je jasno zakaj a) me veliko ljudi pozna samo toliko, kot jst hocem, in b) mi more oseba pomenit prekleto velik, da ne naredim po impulzu, ampak po razmisleku.

vsake tolko pa se v moje zivljenje sprehodi oseba, ki mi po karakterju – tako ali drugace – pase. in teh ne spustim iz rok tako hitro. problem edino nastane, ko ta oseba ni na moji valovni dolzini, in hoce od celotne situacije nekaj cist druga. takrat grem zelo hitro iz “okej, ja, ni blema” skozi “pa daj no, ne bit picka” v “ja, whatever, have a nice life”. tipicna zenska, a?

posebna cvetka je trenutna situacija, ko ze kar nekaj casa noci delim z doloceno osebo. nimam pojma kako se je vse skupaj zacelo. s kavo, seveda, kako drugace. ampak nadaljevanje pa mi ni cisto jasno, a tudi ni pomembno. nekako sma prisle do tihega dogovora (ce ne stejemo tistih par msgev, ko smo se menli direkt o tem), da so noci najine, dnevi pa malo manj. tipicn fuck-buddy sistem, a ne? (pac, neodvisno od casa v dnevu.)
slej ali prej, z obeh strani, so se zacela sporocila sredi dneva, :* za lahko noc, popoldansko vprasanje kaj dela in kdaj pride spet v prestolnico, ker macek jo pa pogresa. jst? ne, ne. jst ne. zakaj tocno bi jo pa JST pogresala? ne bodte nori.
zavore so na obeh straneh. ona je pred kratkim koncala dolgo vezo, katero je – ali ni – dala iz sistema. jaz imam v glavi periodicno se vedno mojo bivso (jebote, ana, a bi ze nehala?! tole je ze prav sramota.), in beseda “ne” se ne pojavi velikokrat v mojem besednjaku. jebiga.
in do danes je vse skupaj laufalo bolj ali manj brez zapletov. oziroma, ce me spomin ne vara, cisto brez zapletov. ce bi se tole med nama nadaljevalo s tem tempom, ce bi se planeti postavili v pravilne polozaje, in ce bi se takrat dolgo nazaj unicorni le vsedli na noetovo barko, potem bi vsaj trije prigalopiral mimo mojega okna in mi pomeziknal.
pred parimi urami pa posle sporocilo, da se ji je izpolnila zelja. nekaj, kar si je zelela ze zelo dolgo. istocasno je to pomenilo, da se bo ana spet umaknila, dala svoje ideje na tretji tir in naslednjih par mesecev prakticirala distanco in samokontrolo.

in ko mi je v glavi razbijalo vprasanje “pa zakaj u picku materno tocno zdajle?!” sem ji odgovorila z “me veseli zate.”.

>v biljardni smo prisli do manjsega razodetja, katerega nam ze vsaj dva meseca poskusajo v glavo vtepsti cisto popolnoma vsi. od starsev, sodelavcev, postarjev in smetarjev, do najboljsega soseda in prodajalca oblekc za nase stirinozne prijatelje..

..cez manj kot en teden bo konec leta 2010!
kak v 3pm?!

in ko smo ob srkanju espressa in kokte vedno znova skapirali to dejstvo (konec leta je!!), smo dali skoz tudi nase #win in #fail dogodke. seznami so sicer bili kratki, a to samo zaradi nasih luknjastih spominov. bili so popolnoma nakljucni, v nobenem posebnem zaporedju, se najmanj kronoloskem. kategoriji se prepletata, zakaj bi se omejevali.

teh par je tistih najbolj pomembnih, vse ostale vam povem ob kavi:
podrla par zidov in blizje spustila pest novih ljudi. brez vas ni mojega dneva, to vam je jasno.
spoznala osebo, ki mi trenutno pomeni tako zelo veliko, da mi je cudno. njegove trepalnice me vedno znova fascinirajo, njegovo razmisljanje se veckrat.
v nekem dolocenem paru oceh vidla emocije, katere od nje nisem pricakovala. na zalost so naslednje jutro izginile in jih se ni nazaj. cakam.
dnevi preziveti v navdusenju in vznemirjenju pred koncertom meni skoraj najljubse pevke. razocaranje, ko s klikom miske kupim karto na drugo stran evrope na tocno ta datum.
prezivela fenomenalno vezo z osebo, katero sem imela zelo rada. na nek svoj nacin jo imam se vedno. se vedno malo prevec. pasala mi je. bit z njo mi je pasalo. ko je bilo konec poletja, je sla tudi ona. pogresam njene besede, a zelim ji sreco. (btw, vse najboljse.)

in da ne pozabim, po manjsi drami in popraskani roki le dobila moje cudo od inteligence, macka mukija. hvala bogu, da ima devet zivljenj. porabil je ze vsaj stiri.

verjamem, da sem veliko pozabla napisat, omenit. za vse tiste dogodke in vsem tistim ljudem, najlepsa hvala. mogoce zvenim osladna, ampak na tak ali drugacen nacin ste prinesli nekaj v moje zivljenje. pa ce je bilo to dobro ali slabo, nek pecat je bil.

hvala.
pa srecno v 2011!

>“I wanted the freedom… Sure as fuck got it.
Now I drink what I want, snort what I want, fuck who I want.
But all I want is her.”

>prejsni dan, na kofeju s kolegom, vidim starejso zensko, ki nese dva malo vecja paketa. do parkirisca je imela se nekih sedem stopnic, malo je rosilo, sneg tudi ni bil za ignorirat. opazim, da hodi bolj cudno. desno nogo je imela poskodovano. dva paketa, torbica, stopnice, poskodovana noga.
katapultira me iz stola, vzamem paketa in jo, ob njenem veckratnem ponavljanju “stokrat vam bohloni!”, pospremim do njenega avta z znakom za invalide.

.
.

Just about every time I see someone I stop. I kind of got out of the habit in the last couple of years, moved to a big city and all that, my girlfriend wasn’t too stoked on the practice. Then some shit happened to me that changed me and I am back to offering rides habitually. If you would indulge me, it is long story and has almost nothing to do with hitch hiking other than happening on a road.

This past year I have had 3 instances of car trouble. A blow out on a freeway, a bunch of blown fuses and an out of gas situation. All of them were while driving other people’s cars which, for some reason, makes it worse on an emotional level. It makes it worse on a practical level as well, what with the fact that I carry things like a jack and extra fuses in my car, and know enough not to park, facing downhill, on a steep incline with less than a gallon of fuel.

Anyway, each of these times this shit happened I was DISGUSTED with how people would not bother to help me. I spent hours on the side of the freeway waiting, watching roadside assistance vehicles blow past me, for AAA to show. The 4 gas stations I asked for a gas can at told me that they couldn’t loan them out “for my safety” but I could buy a really shitty 1-gallon one with no cap for $15. It was enough, each time, to make you say shit like “this country is going to hell in a handbasket.”

But you know who came to my rescue all three times? Immigrants. Mexican immigrants. None of them spoke a lick of the language. But one of those dudes had a profound affect on me.

He was the guy that stopped to help me with a blow out with his whole family of 6 in tow. I was on the side of the road for close to 4 hours. Big jeep, blown rear tire, had a spare but no jack. I had signs in the windows of the car, big signs that said NEED A JACK and offered money. No dice. Right as I am about to give up and just hitch out there a van pulls over and dude bounds out. He sizes the situation up and calls for his youngest daughter who speaks english. He conveys through her that he has a jack but it is too small for the Jeep so we will need to brace it. He produces a saw from the van and cuts a log out of a downed tree on the side of the road. We rolled it over, put his jack on top, and bam, in business. I start taking the wheel off and, if you can believe it, I broke his tire iron. It was one of those collapsible ones and I wasn’t careful and I snapped the head I needed clean off. Fuck.

No worries, he runs to the van, gives it to his wife and she is gone in a flash, down the road to buy a tire iron. She is back in 15 minutes, we finish the job with a little sweat and cussing (stupid log was starting to give), and I am a very happy man. We are both filthy and sweaty. The wife produces a large water jug for us to wash our hands in. I tried to put a 20 in the man’s hand but he wouldn’t take it so I instead gave it to his wife as quietly as I could. I thanked them up one side and down the other. I asked the little girl where they lived, thinking maybe I could send them a gift for being so awesome. She says they live in Mexico. They are here so mommy and daddy can pick peaches for the next few weeks. After that they are going to pick cherries then go back home. She asks if I have had lunch and when I told her no she gave me a tamale from their cooler, the best fucking tamale I have ever had.

So, to clarify, a family that is undoubtedly poorer than you, me, and just about everyone else on that stretch of road, working on a seasonal basis where time is money, took an hour or two out of their day to help some strange dude on the side of the road when people in tow trucks were just passing me by. Wow…

But we aren’t done yet. I thank them again and walk back to my car and open the foil on the tamale cause I am starving at this point and what do I find inside? My fucking $20 bill! I whirl around and run up to the van and the guy rolls his window down. He sees the $20 in my hand and just shaking his head no like he won’t take it. All I can think to say is “Por Favor, Por Favor, Por Favor” with my hands out. Dude just smiles, shakes his head and, with what looked like great concentration, tried his hardest to speak to me in English:

“Today you…. tomorrow me.”

Rolled up his window, drove away, his daughter waving to me in the rear view. I sat in my car eating the best fucking tamale of all time and I just cried. Like a little girl. It has been a rough year and nothing has broke my way. This was so out of left field I just couldn’t deal.

In the 5 months since I have changed a couple of tires, given a few rides to gas stations and, once, went 50 miles out of my way to get a girl to an airport. I won’t accept money. Every time I tell them the same thing when we are through:

“Today you…. tomorrow me.”
permalink