>zadnjih par mesecev ugotavljam, da se mi ne da vec.
ne da se mi vec hodit za folkom in jih prosit, na v moji glavi se sprejemljive nacine, da pridejo nazaj v moje zivljenje. ali da vsaj ne odidejo iz njega. ne vem, ce je ze kdo napisal odi ponizevanju, ampak je cisto falil. nic ni lepega ali zadovoljujocega v tistih smsih sredi dneva, ko upas, da ti bo oseba pa le odgovorila.

zakaj ne bi, sej je minilo ze vsaj par dni odkar sma se nazadnje vidli.
a njej pa ni do pogovora z mano?
kako ne?
ce pa sma vcasih bile kot rit in srajca.
zakaj ne?

in sploh ni problem v tem, da nima telefona v blizini. prepricana sem, da ga ima tocno v tistem trenutku celo v roki, samo odpisat se ji ne da. “sej ana bo vedno tam nekje.” kar je res. ljudi izbrisat iz mojega zivljenja mi ne gre dobro od rok. jebiga, vsak ima svojo sibkost, in ljudje, na katere se navezem, so moja.

vem, zivljenja se spreminjajo, prioritete tudi.
mogoce ima novo punco in je na medenih tednih. privoscim mu vse najboljse, naj si da duska, zasluzil si je. in ne, nisem jezna nanjga, res ne! samo, ne da se mi vec. desetkrat povabim na kavo, ki se iz tega ali drugega razloga ne zgodi. enajstega povabila na bo. raje grem na kavo z nekom, ki si to celo zeli. pa ceprav se bomo spet pogovarjali o gledaliski predstavi izpred dveh tednov ali o osami, ki je itak ze deset let mrtev.
in sploh, zaceli so se izpiti. vsaj do sredine julija ne smem pricakovati veliko. izobrazba prvo, se strinjam. pa vseeno, pogresam jo. in glede na trenutno ekonomsko situacijo sploh ni cudno, da se lahko sluzba zavlece od zgodnjih jutranjih do poznih vecernih ur. komu pa se potem sploh se da it kamor drugam kot pravac v posteljo?!

vse to mi je jasno, ampak res se mi ne da vec.