>spraznat glavo mi najveckrat ni problem.
nastimam marizo ali sarah, dam na max in me ni. takrat se svet zacne malo bolj pocasi vrtet, in malo bolj mi postane vseeno za dogodke okoli mene. v tistem trenutku je edina motorika dvig salce k ustnicam za se en pozirek kave, pocasi zaprem oci in spustim glavo na rob mize.
preprosto me ni.

isti ucinek imajo njeni smsi.
njena glava je tako polna nekih cudnih asociacij, domisljija ji dela 100 na uro in danes je v njeni zgodbi nastopala panda agatha iz dubrovnika, z otecenimi gleznji in ambicijo postati go-go plesalka, ki je v bistvu rada pekla cokoladne piskote, se prijavla na super goli idoli, kjer je ostale tekmovalke niso prevec marale, zato jo je sova (ali je bila koza?) spotaknala, tako da se je panda iz same depresije nafilala s tabletami, in ker jo je v spanju nosila luna je preplavala vse mozne reke, spoznavala geografska cudesa portugalske, in na koncu se je zbudila v nekem gozdu, kjer je spoznala levinjo francesco, ki je bila tako navdusena nad agathinimi nogami, da je postala njena agentka in panda je “kaj kmalu plesala na najprestiznejsih stangah, ob vecerih pa se grela v mehkem objemu francesce”.

tolko bizane (oz. POPOLNOMA VERJETNE!) kot so njene zgodbe, pa se mi bolj kot za vsebino smsov gre za njene besede. mogoce bi ji morala povedat, da mi lahko naslednjic preprosto iz stare stevilke revije nova prepise horoskop ali vse horizontalne namige pri krizanki. popolnoma mi je namrec vseeno o cem pise. odkar jo poznam imajo njene besede name pomirjevalni efekt. (mislim, da je to tisti tanajtabulj pomemben razlog, da nekoga popolnoma in do konca sprejmem v moje zivljenje. vem, slisi se cudno, a bit z nekom na dveh kvadratnih metrih in si NE it na zivce, to je zelo pomembno. in v tem #ona zmaga.) ko v glavi ne spravim skupaj niti tistih par besed za najbolj osnovne stavke in ko mi je se tisina preglasna, takrat mi to njeno pretiravanje pase bolj kot samarac budali. z vsakim piskom telefona mi je blizje in z vsakim smsom je moj nasmeh se vecji.

zvecer ji posljem sms za lahko noc in z zaprtimi ocmi docakam njen “gudnajt :)”. takrat vem, da je nek del nje se vedno samo moj.

hej
ja, ti
coj
eem
.
.

gnajt, ju

>jetzt bist du weg
neben mir ‘n leerer fleck
auch ich bin leer und suchen hat kein zweck mehr
denn dort wo vorher glück stand
hat der schmerz sich breit gemacht

mich von hinten überrascht fast schon böse über nacht
wie ein feuer das entfacht hast du es über mich gebracht
wir hatten beide diese macht

doch nun hör ich dich sagen
es ist aus und mein herz bricht
ich steh neben mir ich glaub es einfach nicht

doch es ist wahr du weichst meinen blicken aus
und will ich mit dir reden
redest du dich raus
und ich weiss wenn ich dich anseh
kann ich nicht in dich reinsehn und ich muss einsehn
du willst den weg jetzt allein gehn
und ich weiss kein fliehen hält dich davon ab
und ich weiss nicht ob ich dich je um was gebeten hab
doch hätt’ ich einen wunsch frei
jetzt und hier
würd’ ich mir wünschen baby du wärst bei mir
doch du bist nicht hier

*Refrain*
du hast mein herz geklaut
ich weiss nicht ob du’s gewusst hast
du schuft hast es getan
hab dich geliebt als ob es kein morgen gibt
bis der morgen kam

ich seh die strasse in der du wohnst
fahr durch die stadt zu dem laden
in dem wir uns getroffen haben
und der faden der erinnerung schmerzt mit jedem stich
die wunden heilen nicht grosse mädchen weinen nicht
die andern scheinen nicht zu verstehn
dass wir eig’ne wege gehn
sie fragen mich nach dir wenn sie mich sehn

ich hatte dich schon vermisst
bevor ich wusste dass schluss ist
für all die ander’n war das ende fern
wir war’n ein paar du warst mein stern
ich war dein star ich hatte dich mehr als gern
mir wurde nur zu spät klar dass du anders geworden bist
und dein erfolg für uns zum misserfolg geworden ist

den himmel den du mir versprachst hast du mir nie gegeben
und deine wundervolle welt blieb an dir kleben
jetzt wart’ ich auf die zeit die meine wunden heilt
während mein kopf und mein herz bei dir verweilt

*Refrain*

du hast mein herz geklaut ich hab es dir erlaubt
hab dir vertraut hab an uns geglaubt
es war nicht schwer

hast mir gesagt dass deine liebe ewig wär
hast mein herz ausgeraubt jetzt ist es leer
es zerbrach und das grössere stück ist bei dir
doch du bist nicht hier

ich hab mich leergeliebt es tut mir sehr weh
doch mich ohne dich zu spüren tut noch mehr weh
ich mach dir keinen vorwurf daraus
dass gefühle vergehen
ich weiss wir konnten den test der zeit nicht bestehen

doch es macht keinen sinn dass du das feld räumst
wenn du dich nacht für nacht in meine welt träumst
ich fühl’ mich tot tief in mir drin und nur
der schmerz lässt mich wissen
dass ich am leben bin und jetzt lieg ich da
verletzt und alles tut weh

dafür hass ich dich jetzt weil ich dich liebe
thomas d
(thomas d ft. nina hagen – solo)

>doma imamo 3 ali 4 macke.
natancnega stevila ne vem, ker se stevilo spremeni vsakic, ko pridem domov. namrec, ne zivijo v hisi, ves cas so zunaj. pri nas dobijo samo hrano in obcasno bozanje. torej, niso nase macke per se. in ker so konstantno zunaj se jim dogajajo taksne in drugacne nesrece, ki so vzrok za enga clana pakta manj, ali par clanov vec.
in ne, s temi mackami nimam nobenega odnosa. pac, tam so.
drugace sem totalna “cat person”. na mukija se vedno cakam, da pride domov, pa ceprav je od takrat ze vec kot 6 let.
prav tako sem totalno navdusena nad lukatom, in komaj cakam, da jo spet vidim. (ja, macka je, in ja, ime ji je luka. zakaj to dejstvo se nikoli ni bilo pospremljeno s kimanjem odobravanja?)

na zalost pa se je moj zivljenski avtobus premaknil iz CoupleHood (ceprav je bil tisti parking zelo vredu, ce se mene vprasa) malo nizje po Relationship Avenue in je trenutno na izhodu za FriendVille, kar skoraj pomeni, da lukata ne bom videvala vec tako pogosto.

drasticna situacija, ki klice po drasticnih ukrepih.

JST HOCEM MUCO!
*tee-hee*

moj email je levo.
ce v nekem dostojnem casu ne bo odziva grem pac v zavetisce (ce tudi na podarimo.si ne bom nasla nic pametnega), ampak bom najprej povprasala pri vas, bralcih bloga. mogoce pa vam lahko pomagam pri tem manjsem macjem problemu.

>vsake tolko se zgodi nekaj, kar me totalno zmede. nekaj, kar mi pretrese temelje zaupanja in ko imam naenkrat popolnoma prazno glavo in ne vem ne naprej, ne nazaj. obticim.

taksna sem danes ze cel dan.

vceraj je bil moj rojstni dan. od jutra do vecera sem dobivala “vse naj naj naj” sporocila, javli so se kolegi iz tujine, twitter je bil navdusen nad mojo selekcijo virtualnih koktejlov in mami mi je poslala skoraj celotno zbirko default slikic iz telefona. po parih dnevih slabega vremena se je koncno le pokazalo sonce, par laskih z najboljso kolegico je bilo samoumevnih, kasneje se par jackov, vecer se je zame zakljucil veselo.
od 8h zjutraj, ko sem se zbudila, sem napeto cakala le na en msg. na msg od tiste doticne osebe, ki mi trenutno pomeni najvec. vsakic, ko mi je zazvonil telefon, sem pricakovala, da bo to ona. ne pricakovala, upala. upala, da si bo vzela tistih 10 sekund iz svojega casa, napisala “vse najboljse” v msg, mogoce dodala se kaksen :*, in ga poslala. tisti dve besedi bi mi tako zelo polepsali dan, da si niti ne predstavlja.

alas.

jutro je prislo in slo, z njim dopoldan in popoldan, ko je padel vecer sem vedela, da je to bilo to. ko sem se prebudila iz kome, par minut cez polnoc, in ko na telefonu nisem imela nobenega novega sporocila, so se mi ulile solze.
tezko priznam, nimam to ravno v navadi. raje udarim s pestjo v boksarsko vreco, pozrem ponos, se umirim, odmahnem z roko in se pretvarjam, da je vse okej.

ne spomnim se, kdaj sem bila nazadnje tako zelo razocarana in prizadeta.
ne vem, kdaj sem nazadnje imela obcutek, da nekomu pomenim tako malo, da si ne zasluzim niti smsa.

iz rojstnih dnevov ponavadi sploh ne delam velike stvari, tudi letos ne bi. ampak, preden je sla sem jo prosila, ce bi lahko naredila vsaj to. ne rabim daril, nocem vecurnih pogovorov po telefonu, samo eno sporocilo bi. da vem, da misli name. da se ne bo javljala cel ta teden, mi je bilo skoraj jasno. le zakaj pa bi se?! folk je sel tja uzivat, ne pa v telefon buljit. ampak po skoraj 6 mesecih nekega “skupnega zivljenja” pa sem res mislila, da bi sms za rojstni dan lahko pricakovala.
in, ko sem lezala v njenem objemu, mi je s poljubom na celo zagotovila, da bo.
a ni.

vem, razlogov zakaj ni je malo morje.
mogoce ji je sla baterija. a mislim, da bi se nekje med 2000 ljudi okoli nje nasel nekdo, ki ima polnilec za nokio. ce bi ze prislo do najbolj bizarnega primera marketinske akcije nokie, da v grcijo ne bi sploh dostavljali, pa v drzavi obstaja kaksen internet kafic, kjer je dostop do gmaila. ja, vem, napaka z moje strani, da me ni vec na fejsbruhu, ampak resnicno nisem vedla, da je to tako pomembno komunikacijsko sredstvo. in ce bi ze ne nasla interneta ali polnilca, izmed tiste male maljarde ljudi bi ji ziher nekdo posodil telefon za eno samcato sporocilo. a da ne ve moje stevilke na pamet? ni problema. z danasnjo tehnologijo si itak zapomnino vedno manj podatkov. a prepricana sem, da ve stevilko svojega brata. sporocilo bi lahko poslala njemu in on bi ga predal meni. ce tudi to ne bi slo, pa u picku maternu!, ko ziher obstajajo kaksni postni golobi!
ce se hoce, se da.
to se izgleda ni hotelo dovolj.

in kaj naj sedaj?
cel dan sem gledala neke bedaste filme samo zato, da bi si zaposlila glavo in ne razmisljala o njej in tem jebenem smsu. med cakanjem, da zavre voda za sele drugo kavo danes, sem izgleda imela prevec casa, ker so se mi misli obrnile direkt na to. in evo jih, solze.

iskreno?
upam, da se ne javi dokler ni nazaj v sloveniji. ce slucajno poslje msg za rojstni dan, bo “too little too late”. ce se javi kar tako, kot da se ni nic zgodilo, jo bom hotla ustrelit. in ko bo prisla nazaj bom razpickana do amena in je ne bom hotla niti videt. (kljub temu, da jo pogresam.)

.
.
.

zakaj ni nekega uporabniskega prirocnika za taksne situacije?
jaz namrec nimam pojma kaj naredit, mislit ali cutit.

>

>“Ko pomlad udari z vso silo…. Ko ti zmede cel ritem in te vrže s tira… Ko napačne znake prebiraš pravilno in ko se nimaš možnosti zadrževati vzgibov…. Ko te prime da bi, pa ne smeš….

Ko si v svojem svetu sam, pa to ne želiš biti… Ko te ubijajo lepe stvari… Ko ti je jasna ena stvar in to je da ti ni jasno… Ko glasba, ki jo ljubiš zgubi dušo in glasba, ki ji nisi pripisoval pomena le-to dobi…

Ko bi rad gledal ene in iste oči vsak dan, cel dan… Ko bi rad dotike ene in iste osebe… Ko so želje, trenutki in vse splošna zmedenost….

Pomlad…..”

ukradla od tule. (stari, kot sem ze rekla, “faking fenomenalno napisano”.)