>pozna hrana v pita innu dan prej je bila imenu primerno pretežka za želodec moje, tako da je celo noč laufala od postelje do wcja. (preveč podatkov? no ja.) ko ji je končno uspelo zaspati (jaz sem seveda ves ta čas bila koma in se nisem zavedala ničesar.. juhu!) je bila na žalost že ura za vstat. pustila sem ji malo poležavat, medtem sem jaz šla v trgovino orangutan po sveže štruce (baguette) in pomarančni sok, kar sma vzele zraven kot najino kosilo. glede na cene je bila tale odločitev ena izmed boljših. pač nismo živeli na veliki nogi, sma raje uživale v sončnih parkih med drugimi popotniki.

pri nakupu povratne karte nama ona žena ni pomagala nič, ker nama je povedala vse druga, le če dobima popust pri nakupu povratne karte ne. no, ni ga, btw. izgleda so ga ukinli že pred mnogimi meseci.
na vlaku naju zahakla ena žena, ki je moji povedla velik del zgodovine barcelone in skoraj celotno svojo življensko zgodbo, vprašanje je bilo “kaj se bolj splača videt danes, a ali b?”
vseeno, žena nama dala dober nasvet – z vlaka sma šle na postaji arc de triomf. kljub temu, da to kao ni vljudno, a ker zdravje pride pred kulturo, sem jo pičila v prvi kafić na wc. prvih 5min sem porabla, da sem ga sploh našla! nekje v kleti, na koncu zgradbe, nekje blizu kuhinje, z velkim čebrom polnim vode kot pripomoček za “zaklepanje” vrat. iznajdljivost ne pozna meja.

sprehodle sma se po passeig lluís companys (nekje pred arcom mi je zmanjkalo prostora na prvi spominski kartici), do muzeja geologije, mimo živalskega vrta (veliko preveč ljudi, da bi sploh razmišljale o obisku!), mimo preprostega spomenika (vsem padlim v obleganju barcelone med 1713-1714), do bazilike sta. maria del mar, mimo zelo kjut trgovine kukuxumuxu, do hostla (kjer vam ob prijavi podarijo zamaške za ušesa) in končno do picassojevega muzeja.

a sem že omenla, da jaz nisem ravno ljubitelj slikarstva? ne? no, nisem. a si lahko potem predstavljate mojo bolečino v srcu, ko sem za ogled tega muzeja dala 6€? vem, 6€ ni veliko, a za nekoga, ki ga to spljoh ne zanima, je to bogastvo! in vem, da je picasso največji slikar našega časa, ustanovitelj kubizma, itd itd. ampak meni se preprosto NE DOPADE! pač v tistih kracah preprosto NE vidim ženske z blond lasmi in dolgo kiklo. tiste krace, pa četudi so vredne maljarde in maljarde, so zame le to, krace. še opica bi bolje narisala.
aja, a ste vedli, da je picasso imel, poleg modre in roza, tudi porno dobo? (vseeno se mi ni dopade.)

zanimiv podatek: ste vedli, da je njegovo pravo ime “Pablo Diego José Francisco de Paula Juan Nepomuceno María de los Remedios Cipriano de la Santísima Trinidad Clito Ruiz y Picasso”?!

po mojem mučenju sma se ustavle v eni izmed bližnjih uličic in pojedle naše snedviče, in napravile plan za preostali del dneva. pravac do metroja, mimo drugih lezbičnih parov (moji se je dopadlo, da me lahko končno brez strahu drži za roko, jaz sem pa tudi že pogrešala ta občutek!) in napad montjuica! tam so naju namreč pričakovali poble espanyol, nacionalni muzej katalonije (mnac) s svojo magično fontano, torre calatrava, anella olímpica s stadionom, teater grec in fundació joan miró.

na plaça d’espanya (tudi v prenovi) me je moja prepričala, da se ne splača jet pogledat parc joan miró (“če je samo en kip!”) in to ji še vedno malo zamerim. (se vidi, da nimam hrbtenice?)
spomnala sem se, da je na eni strani pisalo, da lahko s karto T10 potuješ tudi z avtobusi, zato sma se odločle sprobat (plus, mimoidoča je rekla, da je vse prejle našteto malo predaleč za hodit). v glavi se mi je tudi bliskal stavek, da je po prvem štemplanju v metroju za nadaljno 1h in 15min vožnja z avtobusi zastonj. ko mašina ni na novo odštela dveh voženj se nama je obema na obrazu prikazal velki nasmeh. sicer še vedno nisma vedle kam grema (nisma ravno najboljše pri delanju planov), zato nama je uspelo zamuditi postajo poble espanyol. sicer internetna stran tega minimundusa izgleda kul, ampak sma od domačinov in drugih turistov slišale preveč nerganja glede te atrakcije, tako da sma se odločile, da to “tipično špansko vasico” pustima za kdaj drugič. plus, luštalo se nama jo kofeja, tako da sma jo šibnale na vrh in si v vrtu mnac-ja privoščile najin drink of the moment, tallat (=curtado, espreso z malo mleka). v vodiču sma prebrale, da magična fontana deluje le od 20h naprej, ker se tako najbolje vidi spektakel. (jebemti, še enkrat.)

ura je bila šele nekaj čez 16h, tako da sma se sprehodile do olimpijskega stadiona, kjer so točno tisti dan nogometaši werder bremna izgubili 3:0 proti espanyolu (katerega lastnik je v resnici katalonec, ampak mu sedaj nekako ne pustijo spremenit imena, hehe). skozi parc de montjuic sma hotele priti do fundacije joan miró, a nama ni najbolje uspelo, ker sma se predolgo zadržale ob gledanju parčka zelenih “parrotinhos” (parrot, papagaj; +inho, portugalska pomanjševalnica vsega možnega!) ob nabiranju (bolje rečenu, lomljenju) vejic za gnezdo. ne vem, kateri od njiju (ali moški ali ženska) je bil pri nabiranju najprej, a drugi/-a je delo opravil/-a veliko bolje.
teatre grec ni nič posebnega, če odštejemo gradbena dela, stene polne grafitov in skupino najstnikov, ki so v sosednji zgradbi igrali nogomet. vsak se zabava na svoj način. ker sma si še vedno hotele ogledat fundació joan miro (nobene normalne strani nimajo!) sma se vsedle na še en avtobus in se odpeljale nazaj na vrh hriba. na žalost je bila v tem času fundacija zaprta zaradi neke posebne ture nekih vip-jevcev. šment.

ker na hribu ni bilo veliko več za videt sma se s funicularjem odpeljale nazaj v dolino, do parka treh dimnikov. od tam sma pograble avtobus do cap de barcelona, se sprehodle do marine, vidle veliki kip podmornice (a ste vedli, da so je podmornico izumil nek katalonec?) in mimo enega največjega kino kompleksa v kataloniji, imax port vell. znani so po
3D filmih, večina jih je bila na temo morskih psov. originalno.

počakala sma na zelono luč pred premikajočem se mostom (ko so barke in čolne spuščali v parkirni prostor v marini), šle nazaj na ramblo, ki se je spet trla turistov. šle sma tudi mimo štantov (kljub novem mestnem zakonu, ki jih prepoveduje. wtf?!), še enkrat skozi market (jaz hotla! če so pa take fajne barve tam, no!), do mcdonaldsa po večerjo, jo pojest na plaça catalunya (kjer mi je moja celo pakungo ketchupa špricnala na rokav mikice), šle lovit vlak, ki ga ni bilo še naslednje pol ure (gledale sma vozni red za soboto in ne čez teden) in okoli polnoči le prispele v manreso in pod tuš.

bile sma ga potrebne.