>pri nympheeci prebrala, da ona tudi spada med tiste malo bolj lene, kar se tice cistoce avtomobila.
pravim “tudi”, ker je moja med njimi. sicer ni tako resna zadeva kot pri eni moji sedaj-na-belgijo-preseljeni-kolegici, kjer lahko z mirno vestjo recem, da se zelo redkokdaj vidi poden avta. kaj cmo. ce pade na tla, potem naj na tleh ostane. enkrat ji je njena draga v beogradu dala avto pocistit in statistika je (na moje presenecenje) pokazala samo eno trupelce neke manjše živali.

no, moja sicer ne pušca vseh možnih papirjev, racunov, kazni (najveckrat za napacno parkiranje), škatlic za cigarete (nehala kadit pred dvema mescema!), takšne ali drugacne plastike, itd. ima pa zato navado, da ima v vseh možnih predalih prazne plasticne steklenicke od jogurtov in vode, ter onih majhnih tetrapakov cokoladnega mleka. ker tukaj na veliko reciklirajo se te stvari ne sme vržt nikamor drugam kot v zato dolocena kontejnerja. in dok se ti ne peljejo vsaj trikrat do njene službe, okol mesta in še malo do staršev, se ne bo našel ta pravi kontejner.
no ja, dok ne pridem zraven jst. takrat leti vse skupaj v prvo kanto, ko jebe reciklažo.

aja, še eno priznanje. ce boste slucajno kdaj prišli do avta in vam bo neki idijot na zadnjo šipo napisal “umij me!”, potem so velike šanse, da sem oni idijot jast. zakaj to delam? niti slucajno ne, ker me moti tvoja umazana šipa. daj si duška, boli mene. zato ker je smešno. nekok. nekje. vsake tolko. (whatever!)
en tipo pa je iz tega naredil celo umetnost. na zadnjo šipo vam lahko nariše tudi mona liso. no, ce je šipa dost umazana.

ps- glede one mrtve živali v avtu sem se zezala. ne mi zaj pete klicat!