>ISKANJE SOBOTNE PRILOGE IN NAJDRAZJI TOAST NA SVETU!
po skoraj enomesecnem odstevanju, panicnem branju zadnjih novic o odpovedanih letov v spanijo zaradi vulkanskega prahu in pakiranjem stvari v zadnjih urah pred odhodom, sma se zjutraj koncno le odpravli v avto in pravac benetke – marco polo. no, najprej smo se ustavili v merkator centru, kajti brez jutranje kave ni nihce bil sposoben iti kamorkoli. vseeno je kava meni pomagala le pri drzanju odprte oci, v kiosku sem namrec kljub shotu espressota iskala sobotno delo. bila je sreda.

voznja do benetk je bila brez posebnosti, online check-in ftw, z najino italijanscino si ne bi mogle kupiti niti vode (2 ojra za pol litra? fcuk me.), cakanje na boarding je slo na udobnih stolih hitro mimo (direkt za v sleepingonairports.com), na avijonu je bilo prostora se in se (na pol prazno), stevardi nezainteresirani iiiiiiiiin… odklop do madrida.

na letaliscu v madridu me je presenetlo to, da se prtljaga pobere CISTO na koncu. navajena sem namrec na parkilometrske sprehode od prtljage do vrat za izhod. kljub dejstvu, da je letalisce barajas najvecje mednarodno letalisce v spaniji in da je po prometu na enajstem mestu na svetu, je bilo letalisca dokaj hitro konec. guzve ni bilo, oznake so tam, kjer jih pricakujes, in metro postaja je v spodnji etazi. da je za prevoz do centra potrebna posebna letaliska taksa sma izvedele sele na metroju, ker je le-ta drugace ze bila vsteta v ceno karte. kdo bi vedu. mogoce zato, ker smo pristali na 1,238,000,000€ vrednem terminalu, T4?

do metro postaje atocha ni bilo dalec, na jetra so nama edino sle vse stopnice pri presedanju z ene linije na drugo. (cisto na zadnji dan sma se celo poigravale z idejo dvigala.) kar me je pri metroju madrida zmotlo je to, da imajo vagoni namesto mape aktualne linije, po stenah polepljene mape celotnega metroja. kar pomeni, da se je potrebno totalno zavedat linije, drugace se izgubis. (in naj vam povem, po preplesani noci in s popolnoma “pr’bito” zeno v rokah, to niti ni najlazja stvar pred spancem.)

po se enem sklopu stopnic se koncno le spravima na plano in pricaka naju fenomenalni pogled na plaza de emperador carlos V. pred nama extremno VELIKA stavba (v renovaciji po teroristicnih napadih iz leta 2004) zelezniske in avtobusne postaje atocha renfe, levo vhod v nek hotel, spredaj muzej reina sofia in desno pivnica cervecaria 100 montaditos. sicer sma zadnje dve ure res prezivele sede, ampak s pivom v roki in soncem direkt v celo je veliko vecji filing. (menija lokala nama ni uspelo razumet, ker je bilo tolko opcij in kombinacij, da sma raje ostale na velikih pivih in 7up.)

ker so se pri stricu google s svojim hi-tech opremljenim avtomobilom vozili tudi po madridu, je bilo dokaj preprosto najti vhod v zgradbo stevilka 36. bila je tocno tam, kjer je google prikazal, da bo: zraven trgovine z napisom mariluz. vratar esteban nama je, po prvotnem sumljivem pregledu, le dal kljuce stanovanja in napotil do stanovanja stevilka 4 v cetrtem nadstropju. 65 stopnic visje sem se spomnila zakaj vedno potujem z nahrbtnikom.

par ur kasneje, po zakljucenem delavniku, je prisla tudi C in da zakljucimo dan na visoki noti sma se ji pridruzile na pijaci in vecerji. a spanci ne bi bili spanci (no, saj je tudi vecina teh bila argentincev, ce smo cisto iskreni), ce si ne bi okoli polnoci raje privoscili tapas (=prigrizkov). ceprav bi obe z #mabebi z veseljem planile po kaksnem dunajcu in restanem krompirju (ko smirgla uro), so ob taksni uri v izbranem lokali na voljo imeli le se solate in toaste.
in jebemti, kako so bili ti toasti dragi! 63€ za 3 toaste, eno solato in 4 al 5 2dcl kozarcev piva. se vedno ugotavljamo kaj tocno je vsebovalo zlato, ker drugace nimava pojma zakaj je bila tako drago.

nazaj grede se hiter sprehod po cetrti (ceprav nama na koncu ni bilo jasno sploh, kje smo hodle) in pravac postelja. drugi dan je bil namenjen sprehajanju veliko prevelikega psa z imenom budi, in odkrivanju madrida.