>ponovno se javljamo iz extremno pristranskega ocenjevalnika filmov. kaj to pomeni? da ce bo naša predraga andželinca v filmu tud sam nos pokazala za pol sekunde, bo film preprosto fenomenaln! ja ja, kvaliteta šteje!

(ko smo že pri kvaliteti – kakšni nasveti brez katerega albuma ne morem ostat letos? torrenti so polni stvari, jaz pa ne vem, ce se mi bo kaj dopadlo. torej, predlogi?)

prejšn dan v fast-forward pogledala (tistemu, ki ne ve kaj pomeni “ff” – ali pomeni firefox, fast forward, filo fax lj, final fantasy, itd..) “happy feet”. v fast-forwardu zato, ker je bil screener (posneto v kinu) in je bila slika prevec temna, da bi zarad extraordinary grafike doživljala orgazme. nazadnje sta me v tej kategoriji ganla nemo in ona riba brez spomina.
da se vrnemo na film. “happy feet” (trailer) je animirana verzija dokumentarca “march of the penguins” z manjšimi popravki. se spomnete, ko sem rekla, da ateji pazijo na jajce in da se jim ne zvali z nog? ker je pac prevec mrzlo ipd? no, v tem filmu pingvini pojejo. pac, vsak pingvin naj bi imel svojo “heart song”. eden izmed teh pingvinov misli, da je elvis (ime mu je memphis, vemo sedaj zakaj elvis?) in se mu jajce med petjem lepo odkotali v sneg. na zunaj ne izgleda kot da se je jajcu karkoli naredlo, noter pa pingvin zacne trenirat step dance. hence, naslov filma. ta pingvin, mambo, nima svoje srcne pesmi, ima pa zato kao talent za step dance. potem ga neke pingvinske starešine izkljucijo iz skupine, on gre iskat ribe (oz. gre vprašat aliene – nas – zakaj jim jemlemo ribe), preživi nekaj casa v zooju, alieni skapirajo, da zna tipo ste dance, mu dajo tracker na hrbet, itd itd. mal razvlecena zgodba, konec cuden (alieni so se združno zmenli, da brez pingvinov nocejo živet ma tem krutem svetu in nihce vec ne lovi rib blizu pingvinov. VERY believable, ne?), ampak vsi tisti glasovi (“I play about four different characters: An Argentinean penguin, a big Emperor penguin, and a sea lion, amongst others.”) robina williamsa nadoknadijo za vse ostalo.