>glede na to, da se referendum o despenalizaciji splava bliža full speed, je seveda skoraj vsak dan na vsakem drugem ovinku neka debata ali predstava ali razstava ali kaj-te-vem-kaj na to temo. no, vceraj zvecer smo bili vljudno vabljeni (jaz vljudno prisiljena) na vecerjo / dražbo / debato / dolgcas s strani BE (bloco de esquerda).

(side note: najbolj smešno mi je bilo to, da ko sem se koncno spravla poklicat tipa, da mi prihrani eno karto, se me najprej ni spomnil, par sekund kasneje pa “ajaaa! ti si sandrina kolegica!! vredi je, hanna, ti kar uleti.” hihi. zaj sem poznana kot “hanna, sandrina kolegica.” ne vem zakaj vztrajajo moje ime napisat na najbolj cudne nacine, samo zato ker sem tujka.)

enivej. torej, pridemo v ono kantino (ja, rezervirali so celo kantino. talk about class, eh?), folka se je že trlo, tudi nekaj vidnih bogatašev. plus par fejk bogatašinj s pelc mantelni. sem skor tja šla in jo zacela tolct, a la “žival vas je napadla!!” eno uro po uradnem zacetku vsega (ja no, so mogli vsi pocasi nakaplat noter, in itaq da so vsi zamudili akademskih 45min) so nam serviral 2 deci mlacne juhe. tiste juhe, kjer vse kar imaš, stlaciš v en velki lonec, skuhaš in potem z onim palicnim mešanlnikom (kok se to rece bolj po domace?) spasiraš. nek se vidi razkoš. ene pol ure kasnej (je bilo kar nekaj folka, in ko smo mi že vse pojedli, so oni na koncu šele dobil svoje šalcke.) so nam pobral odvecno kramo in zacel talat glavno jed. seveda smo spet dobil isto hrano kot pri vseh drugih vecerjah na katere clovek kao more v casu praznikov itd. meni 1: bacalhau s popecenim krompirjem in cebulo. meni 2: peceni zrezek z rižem in pomfrijem. meni 3: ne obstaja. ker mi bacalhau že pri ušesih ven gleda (in to še vedno od prvega leta mojga bivanja na portugalskem) sem se spet mogla odlocit za zrezek. zadnji spomin takšnega zrezka je dokaj lep. ornk zrezek, dost riža in dokaj uredu zapecen pomfri. plus (extra za mene!) zelena solata. (portugalci niso prevec mahnjeni na solate, to je kao poletna hrana. d0h!)
vcerajšni zrezek pa.. zajle mi je žal, da nisem imela zraven fotoaparat. let me paint you a picture: zrezek z okusom po plastiki, debel ene 3mm, velik 3x3cm. ene 50 rižekov. 3 strocji fižoli. ene 6 tako zelo slabo popecenih krompirjev, da sem jih skor zacela z vžigalnikom pect. IN TO JE BLO TO! juho smo pojedl, ko so razdelil onim na koncu dvorane. ker smo pac kruh noter nametal, da je bilo vsaj nekaj od okusa. (ne, sol in poper nisi mogo dobit extra. umetnine se namrec ne sme spreminjat.) “glavno jed” smo pokoncal še preden so vsi na naši mizi dobli! tragedija. bedarija.
..in vsa ta lepota in krasota za 10 pof*kanih evrov. pa kaj si ti ja nor! hvala bogu, da nisem jaz placala za to sranje. bi se še tepl.

aja, za glavno tocko vecera je bila na sporedu dražba. dražba nekih cudnih umetnin kao znanih umetnikov. žena, ki je vodla dražbo, je bila zanic. še jaz bi bla boljša in sploh mi ne bi blo treba v portugalšcini lapat. še v slovenšcini bi dobla vec kot samo 20evrov nad zacetno ceno (na kos). eh.

ps- se spomnete, ko si za 1600sit (kolk je to? ene 7 evrov?) v nostalgiji v stari ljubljani dobil tako kosilo, da se ti je v riti zmešal in si se zacel slinit samo ob pogledu na krožnik??? kje so tisti casi???