dolocene osebe me zelo grdo pogledajo, ko priznam, da sem varala, in da nimam problema s tem, da sem “ta druga”.
lahko si jezen/-na name ampak zelo preprosto ignoriram dejstvo, da je v vezi s tabo. niti na kraj pameti mi ne pade, da bi ta podatek o njej imela v glavi vec kot tist trenutek, ko mi je to povedala. zakaj bi se obremenjevala z neko osebo, ki je najverjetneje ne bom nikoli niti vidla ali spoznala? vseeno mi je za etiko, moralo, lepo obnasanje in kaj je prav ter kaj ni. trenutno se mi gre samo zame in mojo naslado.
in ko bo ze tretjic z bogom na “ti”, ko bo s stene ob postelji kraspala omet, takrat se mi lahko njena boljsa (roko na srce) polovica samo zahvali, ker ko bo par ur kasneje prisla domov in si te vzela kar na kuhinjskem pultu, da bos komaj stal/-a, takrat jo bo gnala samo krivda.
prosim,
se kdaj.