“missed connections.”
veliko razmisljam o tem. mogoce zato, ker mi je fantazijski svet ljubsi. vem, ni najbolj pametno, ampak tam je vse po mojem. ona naredi tocno to, kar si jaz zelim, pove mi tocno tist odgovor, ki ga zelim slisat, in z mano je tocno takrat, ko si jo zazelim.
jebiga, racio je pri men na tankem ledu.
v fantazijski svet spadajo tudi vse tiste odlocitve, v katere nisem v doticnem trenutku bila stoprocentno prepricana. ko sem se mogla odlocit med zadevo A ali zadevo B, iti levo ali desno, reci necemu/nekomu ja ali ne. ko sem se se pred spanjem sprasevala, ce sem nardila prav, ce bi mogoce mogla drugace reagirat, ce bi ji mogla prisluhnit se dodatnih pet minut, ker, kaj pa ves? mogoce pa bi takrat vidla v njej nekaj drugega, nekaj lepsega, nekaj boljsega, nekaj, kar si spet zelim, nekaj, kar si zelim nazaj, nekaj, na kar ne bi pozabla takoj, ko sem zaprla vrata njenega stanovanja.
ali ko sem se med tusiranjem sprasevala, kako bi bilo s tisto natakarco iz stare ljubljane, ki mi je dala svojo zapestnico, ampak kaj, ko mi je v tistem momentu bilo malo nerodno in ji nisem rekla za telefonsko stevilko.. in zakaj res ne povabim na pivo tiste, ki jo imam v imeniku shranjeno kot “lepe rjave oci, celje”.. in ko grem naslednjic v maribor mogoce res poklicem tisto, katero poznam samo po nebroju nocnih sporocil in zelo lepih ustnic na profilni sliki… in zakaj nisem tisti iz bleda takrat dovolila pridet v ljubljano, pa ceprav samo na sex in bemti ana, zakaj si tako neodlocna!
in ko se spusti vecer, pri tisti mizici ob ljubljanici, in nama pogovor vedno pogosteje uide v pretekla leta, v skupne izkusnje, v noc v zagrebu v hotelu z rdeco lucjo v kopalnici in eno jabolko na steni ter pollitrskimi mojitoji na plocniku ob cesti, takrat me pogleda v oci, drzi pogled, se malo nasmehne, ugrizne v spodnjo ustnico, obema je jasno, da razmisljava o isti stvari, rece “hej..” in dovolj je, da pokimam in recem “m.”.