> včeraj je bila premiera gledališke predstave “o circulo de giz caucasiano” (prevedeno bi tole bilo “kavkazijski krog iz krede”), gledališča o teatrao.
posebnost tega gledališča je, poleg lokacije, da je direktorica najboljša kolegica moje. in tako kot se za njihove premiere spodobi so bile karte zastonj, zadosten razlog tudi za mojo prisotnost.
nič proti kulturi ampak zadnje par let me gledališče ne mika. imam veliko raje kino in kokice. gledališče me hoče pripravit do poglobitve v trenutne situacije po svetu ali vsaj okoli mene, in meni se to ne da preveč. raje si grem pogledat kakšen easy film (npr. grindhouse?), kjer je čisto vse po scenariju, kjer mi vse prinesejo na pladnju in kjer mi ni potrebno razmišljat nič.

predstava se je, spet tradicionalno, začela pozneje kot napovedano. premiera je, nervous anyone? v extremno mrzlem bivšem muzeju transporta (en veeeeeeeeelki hangar z visokim stropom, zimprovizirano debelo črno zaveso na sredini kot ločitev dveh predelov, s kamnitimi stenami, slabo izoliranimi okni in nobenega gretja) nas se je tako nabrala kar velika množica ljudi, predstava je bila par minut po predvidevanem začetku že bila “razprodana”. lepo lepo.
ker nas je vse zeblo do kosti nam je bila na voljo kava in čaj, in ko smo končno le prišli do naših stolov še manjše presenečenje za mrzle razmere – vsak stol je imel svojo DEBELO DEKO! kdorkoli je imel to idejo je genij! nobelovo takoj!

flajer nam o zgodbi razkrije sledeče: “avtor te igre je bertolt brecht, napisal naj bi jo nekje okoli 1943/45, ko je v zda prišel poln upanja ob skorajšnem padcu hitlerja. to nekako pomeni, da gre za ‘svetlo komedijo’. zgodba znotraj zgodbe je stara kitajska legenda, ki jo predstavijo z lutkami, maskami in glasbo. (res je, petja je veliko) potek zgodbe zvemo preko pripovedovalca, ki je včasih tudi del predstave same. konec koncev se gre za igro igralcev, mimikov, akrobatov, pijancev, beračev, prostitutk, luzerjev.”

ne pove veliko, a?

moja verzija:
v nekem carstvu sredi kavkaza se vedno odsotnemu caru (vojn je puno) in extremno fancy carici rodi sine. kmalu zatem carstvo napadejo kitajci in ker ateja ni nikjer najdet požgejo vse do tal. carica pobegne, sineja nekako reši čarovnica, ki se ga na začetku brani kot ljudje pasjih bolh. malo pred tem dobrodelni dejanjem se čarovnica zaljubi v nekega vojaka in odpravi se na pot k njemu. pač nekam zelo “čez tri gore in petnajst rek” daleč. vzgoji otroka tako kot pač ve in zmore, vojne je enkrat konec (tako kot prvega dela in po odmoru nam postrežejo z..) in začne se sojenje o pravi materi otroka. ah, kako salomonsko. tu enkrat sem tudi uradno nehala poslušat in se skoncentrirala samo na premikanje igralcev. vsa ostala energija je šla v gretje telesa. (sem že omenla, da je bilo mrzlo?)

moje mnenje?
prve polovice prvega dela nisem točno razumela, druga polovica je bila veliko boljša (celo imela je zgodbo! glej: moja verzijo). 10min odmora, kjer so nam v fast-forward verziji zapeli naslednjih 6 let zgodbe. jaz sem si medtem šla po dva kozarca vročega čaja in malo je manjkalo, da si ga nisem zlila na prste na nogah. (sem omenla, da je blo mrzlo?!) spet smo se vsi po polževo spravili nazaj na sedeže, nekomu sem skoraj ukradla deko (naslednjič ne pride pozno, ti bo žal!), in začel se je drugi del. del, ki bi ga bila najraje preskočla. zame bi bili lahko iz te predstave naredli dve. eno komedijo (glej: moja verzijo) in eno čudno psihološko stvar. na koncu so nam prijazni ljudje iz restavracije japonês postregli z mizami polnimi sušija (jst ziher nisem šla domov lačna, hehe) in ravno prav toplega sakeja.

splošna ocena?
okej predstava, a vsedite se blizu odra, ker drugače se ne sliši najbolje.