pridi, grema na kofi. na oni najin kofi. jaz bom narocila kavo z mlekom in kozarec vode z limono, ti makiato in deci dzusa z vodo. pogovarjali se boma o banalnih stvareh, ki so v tistem trenutku pomembne samo nama. ti mi bos pravla o dolgih urah v sluzbi, o projektu, ki ti ne gre iz glave in o sodelavcih, ki ti vecinoma niso ravno v pomoc. vprasala te bom, kaj se dogaja na romanticni plati tvojega zivljenja. nekaj, kar se mi zdi, da moram naredit, ce druga ne, da zbrihtam samo sebe in se postavim na realna tla. ker, roko na srce, spet plavam tam nekje visoko. ti bos zavila z ocmi, ker, vedno ti uspe se spravit v taksno ali drugacno godljo. v tem ti res ni para. vidle se nisma ze vsaj par tednov, veliko je za povedat. ko bom spila kavo in razmisljala o pivu, ti bom se enkrat razlozla, da se hocem preselit v neko betonsko dzunglo. na obraz se ti bo narisal en velki nasmeh in trenutek kasneje bos vprasala, kam grem in ce bom imela kavc na voljo zate, ko prides na obisk. igrala se bos z lasmi, jst vsake tolko ukradla pogled na tvoje ustnici, ki me vedno znova popeljejo tja nekam, v svet fantazije in spominov.
in potem se boma poslovile, vedno se ti mudi nekam it. dala mi bos hitrega lupcka na rob ustnic, ravno tolko da si bom zaselela se vsaj osem njih, svecano si boma prisegle, da naslednjic pa ne boma rable vse te procedure in da se boma dobile spet zelo kmalu.
naslenji teden?
ne, kar cez par dni.
pojutrisnjem?
kaj pa jutri?
ja, jutri!
(say yes.)