>a ves, tist filing, ko cist nedolzno sedis na drugi strani kafica, spoznavas neko novo osebo in, ko se le-ta vestno #4sq, med hitrim skeniranje ostalih ljudi na vrtu opazis velike temne oci, ki gledajo direkt vate. zadrzis pogled, se poskusas malo nasmehnit (oziroma, zame bojo rekli, da pogledam stran in se delam totalno nedostopno in “kul”) in ponovno posvetit svojemu sogovorniku. zacne ti razlagat o svojem kelnarskem delu v kaficu v neki vukojebini bliz litije, in res hoces sledit!, a ti tiste oci ne dajo mira. cim bolj neopazno (kar na koncu vedno izpade tako zelo ocitno, da je se slepim jasno) prav moras vsakih par minut (ki se itak zdijo dolge celo vecnost) pogledat tja proti njeni mizi, in istocasno upas, da bo spet prislo do tistga naelektrenga kontakta, ko bi v tistih oceh skoraj lahko vidla bistvo zivljenja. do kontakta sicer ne pride, a se zadovoljis z opazovanjem nje, kako gleda v svojo salcko. espresso pije, pomislis. kar naenkrat te zanima, ce si je kavo tudi sladkala, zato poskusas od nekje povlect dolgoskrito sposobnost supermenovega pogleda in pregledas vrecki sladkorja na robu kroznika. skoraj si lahko predstavljas, kako je odtrgala rob vrecke, stresla sladkor v kavo, odtrgani del previdno vtaknila nazaj v vrecko, jo najprej zlozla na polovico, potem na cetrtino, se enkrat na pol in jo zvila v rolo kot star casopis. z majhno zlicko je pomesala kavo, da se sladkor vsaj malo stopi (ceprav se nikoli ne dovolj), prinese zlicko do ust in ko jo pocasi oblizne si predstavljam, da konica njenega jezika potuje po mojih ustnicah, zadrzim dah, da slucajno ne razblinim te fantazije, na koticku ustnic se mi nabere slina kot petletniku, ko po dolgem casu spet vidi cokoladno torto, in ko si lahko perfektno predstavljam, da se njen jezik koncno dotakne tudi mojega..

mi zazvoni telefon.
d fak!?

tezek izdih, preusmerjena pozornost, in ko se koncno spet lahko posvetim fantaziji, je ze zdavnaj sla.
sranje.