>ker mi se vedno popravljajo komp sem spet pri E in berem mejle.
tak zelo cudn filing je ne met kompa. tist, da do ptejle nismo mel neta doma me je itaq mal brigal, sej so druge mreze na katere se da povezat. ampak da ne morem niti muske poslusat, dizajnat (lej, nov glagol!) al pa bedcarije v xpadu pisat.. to pa mi res ni slo v glavo. ni in ni slo, pa ce sem se na trepalnice postavla! (ne bo slike te akrobacije, se mi je ciiiiist po nesreci zbrisala, pardon.)

potem mi ona rece, da zadnje case ne pisem vec tako velik. da sem prej velik bolj se v detajle spravla. in je nekok res. pa kaj cem, ce se mi pa ne da. se mi zdi, da sem vse ze vsaj stokrat povedala in napisala. tak je to, ce je zivljenje rutina. in se mi zdi, da moje je. in hocem ven iz tega. nocem vec rutine. nocem vec kar par stvari.
in vedno, ko imam te zanimive zivljensko spreminjajoce misli, se spomnem na eno iz preteklosti, ki mi je v faco rekla: “ti si prevec prpa, da bi kdajkol karkoli nardila, kar bi te cist mogoce spravlo iz tvoje komfort zone.” rutina je komfort zona, ce se ne motim.

kaj blebletam?
sej ne vem.
a vem, da rutine pa nocem vec.