>vceraj sem se koncno malo spravila v kao glavno mesto stajerske, v maribor. ce ne stejemo lanske cvickarije in ogleda koncerta enkrat letos, potem lahko mirne volje recem, da me v mbju ni bilo ze vsaj od leta ’03.

6 let. wow.

zjutraj prechekiram vremensko napoved (jaz sem iz cukra, ce dezuje se niti ne spravim iz bajte), vremenologi iz mbja povedo, da gor “sonceeeeek je!”, tehtnica se premakne in sibnem na cüga. med laskim in celjem me izucijo o vrstah ganje in zakaj nekdo okoli v denarnici vedno nosi vsaj 300 ojrotof, zmenimo se za pirsanje naslednji teden in mogoce tetovazo enkrat septembra, ter izpostavim luknjo v logiki “ce bos ti kdaj s ktero imela otroke, te bo ta otrok tud lezba/peder”.
v tistih 13km se je zgodilo veliko.

ves preostali del voznje do mbja je izgledal isti. razen parih novih “ostresenih” postaj (ostrozno ftw!) ni na poti ama bas nic novega. saj ne vem, kaj sem pricakovala. je pa tale “sonceeeek je!” izgledal vedno bolj oblacno bolj kot smo se blizali mbju.

“naslednja postaja, maribor.”

najprej krajsi sprehod mimo tiste srednje ekonomske, kjer sem jo zelo velikrat cakala do konca pouka, do ekonomskega faxa, hitra slika kalvarije, skozi parkec pred prvo gimnazijo (z zanimiv logotipom), in zasluzen kofe v cajeka.
tista mala cajnica na slovenski, malo naprej od kodjaka. vzdusje je isto kakor pred tolkimi leti, ko sem vecino faxa (in predavanj) prezivela tu. ob lavazza kofeju, na tistem udobnem fotelju v zgornjem nadstropju, ob branju mladine in vecera. (smo le v mbju, tu se delo ne prodaja veliko. lokal patrioti.) pa ceprav se je tu zbirala vsa smetana (in istocasno ves podn) mariborske glbt scene, smo na prve zmenke hodli sem. (takrat smo se hodli na zmenke, zdaj se hodi na “kave”.) prav tako smo tu dali skoz tudi vse tiste “nisi ti kriva, jaz sem, ne morem vec.” in “pa daj idi u 3pm!” pogovore. nekateri so se nekaj vun metali ob izbiri najbolj nenavadnih cajev, kar jih premore njihova cajna karta, jaz sem si bolj ogledovala dekor in razmisljala o enkrat mojem lastnem kaficu. lokacija le-tega se je od takrat ze miljonkrat spremenila, trenutna je sred neke brazilske plaze.

na vrsti je bila hrana, in ker smo mozgane imeli na off smo sli samo do najblizje restavracije. osteria barila. njihov moto je “morda res nismo najboljsi, vendar pa imamo najboljse goste.” in s to trditvijo se strinjamo vsi. ne, res niso najboljsi, in ja, res smo najboljsi. je pa lepo od njih, da nam med cakanjem na cisto napacne pice (narocim anglesko dobim.. ne vem kaj sem dobla, a vem, da tista pica ni jajca vidla niti od dalec.) postrezejo s poucno uro slovnice. njihov meni ima na vsaki strani vsaj 5 napak. najbolj standardna? bunka. (aka sunka) da se o dvojnih locilih in veliko prevec (ali neobstojecih) presledkih sploh ne menimo. a slucajno kdo pregleda to preden dajo printat 100x? jim pa dam eno plus piko: opisi solat so zabavni.
ima pa ta osteria tudi svojo znamenitost. stajerskega slavcka aka damjan murko, ki je tam zaposlen kot natakar medtem ko caka na svojih ponovnih 15 sekund slave. naj mu bo delo lahko. (ko se bo pac nehal skrivat noter in zlagat serviete.) (se mi pa dopade background img na njegovi spletni strani. *hides in shame*)

manjsi sprehod skozi center mesta do kuznega znamenja in balkona z neko cudno povezavo s hitlerjem (kiki, kaj tocno je to blo?), spoznavanje najnovejsih teorij zarote in cas za se en espresso. tokrat v kavarni barista. lokal, kjer vas zunaj pricaka cela vrsta udobnih kavcev, z meni zelo vsecnim stilom. vse nekako v barvah terakote; rdeca, rumena, oranzna, rjava, zelena, crna. mislim, da ni treba dvakrat rect, da je lokal straight friendly. vecina klientele tam to popoldne je bilo glbt, tisto blondinko z zagorelo kozo in modrimi ocmi bi pa najraje jaz popeljala v nase vrste. (down, boy, down!)
aja, hisni ledeni caj pride s svezim listom mete, priporocam.

pred sprehodom skozi park na tyrsevi smo se ustavli se v trgovinici sariko, kjer sem koncno dobila novo denarnico. niti dan prehitro, ker se mi res vec ne da po zepih iskat kovance. (hvala, B.)
park je se vedno isti. poln zuzkov, z umazanimi ribniki, upokojenimi zelvami (izgleda imate mariborcani navado zelve, ko jih nocete vec imeti doma, spustit v ribnike. zakaj ze? ste vidli, kako je umazana ta voda?!) in.. ja, tisti mariborski most vzdihljajev je se vedno tam. ta most je videl vec akcije kakor playboyev hefner! kako tudi ne bi, ce je z obeh strani obdan z drevesi in grmicevjem! v primeru nuje (ja, tudi cez dan. se posebej cez dan. takrat je najslajse, a ne?) se lahko zelo hitro potuhnete in pocakate, da gredo nic sluteci sprehajalci mimo. edina nevarnost je v cesti, ki pelje mimo, in stanovanjskih hisah takoj zraven, ampak recimo, da se da taksne stvari odmislit. upajmo samo, da ni kdo snemal. ze z mano bi imeli vsaj 10 epizod, in z razlicnimi soigralkami. (bila sem na faxu! doba experimentiranja! dajte mir.)

po sprehodu po lentu in manjsi paniki z voznim redom vlakov do laskega (ob 21h? sred tedna? ste nori??), sem domov prisla bogatejsa za 101 sliko, 2 tlf stevilki, puno spominov na zelo lepo prezivet dan, en vzigalnik in en lip gloss. dont ask.

ps- kolosej? wtf?? od kdaj te imajo takoj za dravo kolosej? in zakaj niso podrli se one bajte pred kolosejem, ce se ze grejo neki? mal kvari izgled. kulturna dediscina? pohlep?