to je tista ena in edina stvar, ki jo imam vedno pri sebi, ko grem iz stanovanja. v desnem zepu hlac. vedno.
ko sem doma ga imam vedno na dohvatu ruke. najveckrat v zadnjem zepu hlac.
moj telefon je skoraj moja druga desna roka.
v telefonu imam zapisane rojstne dneve prjatlov, miljon osnutkov za na blog, seznam stvari za v hladilnik, datum in ura naslednjega sestanka, zaprasena stevca kalorij in izdatkov, njen zadn msg s smajlijem in fotka njene medenice. hudica, brez telefona ne bi niti vedla, kdaj lahko pricakujem menstro.
in v telefonu imam skrivnosti. moje “kaj pa ce” misli. slike tistih, ki so samo moje. stevilko tiste, ki nikoli vec ne bo moja.
v telefonu je velik del mene.
redki so tisti, katerim pustim moj telefon prijet brez dovoljenja.
redki so tisti, ki me poznajo v srz, in telefon je prva stopnicka.