nekateri se sproscajo tako, da pretecejo pol maratona, se s kolesom peljejo od maribora do ljubljane ali gredo trikrat na smarno goro se pred sesto zjutraj. pravijo, da je za sprostitev potrebno neko gibanje.
jaz gledam v strop.
lezim na postli, gledam v strop in imam popolnoma prazno glavo. strop je v celoti pobarvan na belo a vedno uspem najti neko malo bolj ali malo manj belo piko, v katero se zagledam. ne bo dolgo, ko bosta iz te ene pike nastali dve, se priblizali, postali spet ena, se razdelili na dva dela, se priblizali in postali spet tista prva pika, v katero sem se zagledala.
ponovi velikokrat.
nekateri se sprostijo ob branju knjig. tistih debelih, s skoraj tisoč stranmi, ki so del trilogije v petih delih. spet drugi odigrajo partijo saha, na racunalniku streljajo nemce ali mecejo banane ter resujejo princese. domisljija mora delat sto na uro.
jaz gledam v strop.
stojim sredi kuhinje in gledam v tisto slabo pobarvano luc, ki ze dolgo ni vec luc ampak je samo zarnica. ikeina varcna zarnica. tam, kjer bi mogla bit druga, je samo prazen navoj iz katerega strli koscek rdece zice.
vcasih razmisljam, kaj bi se zgodilo, ce bi se dotaknila te zice.
sploh kaj?