>ne vem, ce je kdo opazu, ampak zadnjih 10 or so dni ni bilo od mene nic novega na blogu. to zato, ker sem spet moje kosti vlacila med trtami v sampanjski regiji blizu pariza.
letos je bila situacija zelo drugacna od lani. celo tako zelo, da sem sla domov par dni pred koncem. namesto 8 do 9 ur dela na dan, za bogih 40€, so nas letos terali tudi do 11 ur.
pardon, ampak za ta denar pa se ne grem tele igrice.
vstajali smo ob 6:15h, najkasneje ob 7h zaceli z delom, ob 10h imeli maximalno 10-minutno pauzo, ob 12:30h je bil cas za kosilo, pol ure kasneje smo spet bili med trtami in nekaj cez 19h smo se odpravili domov. zadnje dni so nas resevali lastniki trt, ker po 17:30h niso vec sprejemali zabojev z grodjem (ker ga ne bi mogli stisnat ali kjerkoli shranit). tako da nas je nasa sefica ekipe mogla prisiljeno domov poslat, drugace bi nas tako obdrzala tam dok ne bi bilo pretemno za grozdje videt.
sploh ne mislim omenjat podatka, da smo prvih 5 dni imel za kosilo in vecerjo bolj kot ne isto hrano! karkoli je ostalo od kosila, temu sta bila dodana pasta ali riz, in presto! ze imamo vecerjo. karkoli je ostalo od te vecerje, se je dodalo malo vode in voila! ze imamo juho za kosilo naslednjega dne.
nasi predragi delodajalci se niso mogli niti na datuma odhoda zmenit, sem po popoldanski smeni pograbla stvari, poprosla za prevoz do prve zelezniske postaje in sla. dost je blo sranja.
spali smo v vasici cuisles, kjer zelezniske nimajo. najblizja postaja je bila v bliznjem mestecu, tam pa je zadnji vlak pravac pariz sel ze ob 18:46, naslednji pa sele ob 6h zjutraj. postaja sama je odprta tocno 1h na dan, med 9 in 10h zjutraj. ce boste slucajno kaj v tistih krajih, zaj veste. ker presenetljivo nimajo niti busov smo se, po dovoljenju sefice, odpravili v skoraj 40km oddaljeno mestece busi do letalisca beauvais?!
hvala bogu, da sem se imela par minut na telefon kartici in da so mi telefoni se drzali z tisto malo baterije, ki so imeli. (zakaj tocno jih nisem dala dan prej polnilt?!) med voznjo do pariza se je moja namrec sla kolumbosa in mi poslala tocna navodila kako pridet do porte maillot. (ne pozabit: tole je zame PRVI obisk mesta pariz. tako da NE, nisem vedla, da je to TOCNO ZRAVEN palais des congrès in 15min hoje stran od tako zelo slavne arc de triomphe.) navodila so bila sledeca: najprej na linijo do porte d’orléans, prestopit v chatelet, na linijo do la défense in izstopit pri porte maillot. tam nekje naj bi bila postaja z busi. “força!”
in smo sli. najprej do wcja, kjer mi je cistilka (mislim, da sem izgledala zelo nebogljeno) v roke potisnala svojo karto za metro (ORNK nebogljena!), ki pa na zalost ni vec veljala (its the thought that counts!) in mapo metroja, me napotila v pravo smer, potem sem malo tavala po hodnikih (kolko nadstropij ima ta metro?), bila dokaj okej sama s sabo. voznja z metrojem je sla kul, taki hillbilly spet nisem, da bi se tam zgubla. navodila so bila jasna, mape na vsakem koraku (in v mojem zepu), in tudi stevilke in crke dost velke za nekoga tako zmatranega in zaspanga kot jast. nisem se pozanimala kdaj so zgradili tale metro, ampak vlakeci izgledajo malo znucani in nekatere postaje so se vedno under construction. najlepsa mi je seveda postaja od louvra.
koncna postaja je prisla dokaj hitro, ker prehitro. pri enem od izhodov sem zagledala puscico v levo za “bus beauvais”. yay! sicer sem potem sla trikrat okoli place de la porte maillot preden sem nasla postajalisce, ampak nasla pa sem. kar je pomembno. se bolj pomembno je to, da imajo bus za res vsak avijon, tako da vam je to, ob protiplacilo 13€ za karto, najboljsa resitev za prevoz do letalisca. prvi bus je bil sele ob 5:30h, tako da sem se odpravila na nocno raziskovanje bliznjih avenij v upanju, da se ne izgubim. v resnici sem iskala neki 24h mcdonalds ali kaj slicnega, da lahka grem na wc in se zicnat nekam na toplo, ampak no such luck. francozi ne marajo hitre hrane? ka te to je zaj?!
ko sem prisla do tistega velkega krozisca, z arc de triomphe na sredini, sem se vsedla na klopco, pojedla snedvic, se zabavala nad japonceki, ki so skakali med avti, da bi prisli do boljse slike, in uzivala v razgledu na eifflov stolp. izgleda se niso cisto environment friendly, ker so modre in rdece luci gorele kot za stavo. vsake tolko so celo poklicali batmana z onim velik zarometom. ce bi se mi dalo bi se celo odpravla tja, itaq sem imela celo noc za zapravt.
tako sem pa samo sla na naslednjo avenijo, nazaj do moje odresilne tocke (=avtobusne) in po aveniji v drugo smer. ne vem katera zona je bila tisto, ampak v primerjavi z prejsno avenijo popusi na veliko. nobenga kafica, nobene restavracije, nic odprto, samo stanovanjski bloki. bleh skratka. vseen pa je bila ura cajt, tako da sem se ustalila v prvem odprtem kaficu, narocila kapucino in kokakolo (rabla kofeina), placala gromozanskih 8.50€ in tam precamila do nekaj cez 1h ujutro. ker se mi je zdelo, da sem totalno outstayed my welcome (ceprav je tipo za sankom igral poker na svojem kompu in ga je malo brigalo kaj delamo mi brezdomci, glavn da ga ne motimo), sem pograbila rugzak in sla nazaj k palais de congres. tam sem poiskala neke malo skrite stopnice (pihalo je!), ovila glavo v eno izmed extra majc, dala neke stare hlace in casopis pod rit, oblekla extra par nogavic, se palerino, in poskusala zaspat. nekje okoli 3h mi je le uspelo, ampak ne za dolgo. prevec je bilo mrzlo. tako da sem sla na eno turo okoli palais, vidla, da ne cakam edina na bus, nekje vzela velki kos kartona in sla nazaj na moje stopnice. sicer me je rugzak na stopnici visje malo branil pred vetrom, ampak ni bilo dovolj. zato karton.
in tako sem prezivela naslednjih par ur. malo spala, sla na turo, in sla nazaj spat. no, probavat zaspat.
koncno je bila ura nekaj cez 5h. v zadnjih parih urah se je nabralo kar nekaj folka, ki so vsi izgledali tocno tako neprespani in skrokani kot jast, tako da sem se pocutila right at home. okence se odpre, vsi navalimo kupit karte in potem pravac na bus za milano. to jest, za bus, ki naj bi peljal folk, ki gre z ryanair v milano. seveda sem bila na njem tudi jast. takrat me niti s traktorjem ne bi spravli s tistega toplega avtobusa! zmankalo me takoj, ko je sofer prizgal motor, in zbudila sem se pred letaliscem.
6 ur kasneje sem bila doma.
ps- desno roko imam se vedno bolj umazano kot levo. leva je namrec imela privilegij imet gor rokavico zivo rumene barve. edino tako sem si zagarantirala, da se nisem spet cela porezala. (vcasih je tezko razlocit med grozdje in prstom.)