imam en ritual. eno stvar, ki me vedno pomiri, sprazni glavo, zbistri misli, pa ceprav samo za tisto urco in pol. ne, ni joga ali pilates (jst? resno? daj no.), ni tek od tocke a do tocke b in nazaj do tocke a, tudi ni udarjanje zogce ob steno.
voznja z avtobusom.
tisto, ko se vsedem na prvi bus, ki pripelje na postajo, in ce imam sreco me ne odpelje v smeri sihta. na tisti poti poznam ze vse jumbo plakate, vse trgovine in pekarne ob cesti, in sanse so velike, da bom na tem istem busu srecala tudi koga, ki vsak delavnik ob 8h zjutraj isto zalimano in zmackano gleda skozi okno, tiho opazuje promet in iskreno upa, da ne zaspi do zadnje postaje.
tokrat sem presedela 7x, playlista na telefonu se je ponovila vsaj 12x, kontrolorja urban sta mi po tretji kontroli samo se preseneceno mahala, in spet mi je bilo dokazano, da je ljubljana lepa, pa ce sem zadeta ali ne.