>pred dvema urama sem totalno polomana stopla z busa iz lx. na wcju mi je, seveda, že spet ena ženica vljudno povedala, da je moški wc malo naprej. jaz sem ji odgovorila, da je trgovina multiopticas na drugi strani ceste. u pm naj gre.

ja, vikend sma z mojo preživele v lx. ona je danes zjutraj ob 7h namreč imela let v frankfurt, od koder potem nadaljuje pot z busom (organizacija lufthanse, zanimivo) do strasbourga, kjer bo sodelovala na neki konferenci nekaj-al-nekaj. ker je bil v četrtek praznik in sem v petek tudi jaz dobila fraj, sma se okoli 15h (po kar nekaj prepirih, tile so zadnje tedne veliko prepogosto!) končno odpravile na busa.
bus je sicer bil točen ampak nekje blizu leirie je voznik pogruntal, da ja mašina veliko prevroča tako da smo bus zamenjali v garaži v fatimi. v lx smo prispeli z enourno zamudo, v stanovanje njenega brata še eno uro kasneje.
njen brat je splošni direktor (ne čiiiist ta glavni, ampak oni takoj spodaj) muzeja berardo, ki je nekako del ccbja (več o..), in je odprt šele nekako od poletja. se mi zdi.
//end important people connection rant
ker je njen braz skoraj svoje življenje živel v portu, kjer sedaj še vedno živijo njegova žena in otroci, se vsaki vikend zategne do porta. 5 ur z vlakom. vsaki vikend. mislim, da mu od vikenda ne ostane veliko. je pa to dobro za mojo (in mene), ker tako sma lahko celi vikend preživele v stajliš opremljenem stanovanju 3min stran od samega ccbja. nisem si mislila, da je lahko jutranji pogled na torre de belém tako lepa stvar.
v petek sma se odpravile najprej na lov za döner kingom, ampak ker so mi tanajtaboljšo kebab štacuno v lx zaprli (prasci!!) sma se morale zadovoljiti z indijsko/pakistansko hrano, polno curryja, v restavraciji calcuta 2. edina dobra stvar je bila, da so hrano pripravili in pred naju postavili izredno hitro. mikrovalovka, anyone?
ker naju je carica narajcala na literski mojito za 4 boge evrčke, sma se odpravile iskat bar znan kot “neki in bar, sred bairra, majo tud net.” (my little tip: carice nikar sprašvat za smer, če se kdaj zgubite!) s pomočjo nekega kul prodajalca v neki še bolj kulj trgovinci naju je napotil po isti ulici do konca, do številke 153 – in res je bil tam! bar z imenom InBairroAlto. majhna stvarca, z točno dvema mizama, desno ob hostlu, poln popotnikov in lokalcev, katerih skupni imenovalec je, da obožujejo mojito. pol litra izredno okusnega mojita v kozarcu za pivo = 4€. kaj čmo boljšga?! (na uradni strani barčeka sicer oglašujejo tudi hrano, ampak tam sem vidla samo mali barček in maljarde steklenic ruma.) priporočam!
po nekaj sprehodih povprek in počez bairra, in po dveh mojitotih (kak se to sklanja?) sma se odpravle domov. seveda na blef in brez karte, ker sma že ob prihodu ugotovile, da na tramih ne čekirajo kart. in če bi, bi se probale ven zvlečt, da imama 5€, mašina dela pa samo na kovance. hihi.

v soboto zjutraj.. no, dopoldan, sma se odpravle na feira da ladra, popoldan preživele ob pešalanju gor in dol po promenadah mesta, in se malo pred 19h spravile domov. sredi popoldneva sem imela tudi manjši infarkt, ko moja sd kartica ni hotla delat v fotkiću moje, kljub temu, da je na ostalih fotkićih v fnacu delala perfektno! smo sprabal! ne morte to men naredit! ne morte to naredit moji identiteti japonskega turista! pa kaj ste prfukneni!? kaj naj jst sredi jasnega popoldneva v lizboni s samo še 32
slikami placa?! pa sej niste normalni! (torej, slike šele, ko se vrne moja.)
zvečer sma preživele doma, jaz ob branju neke smešne knjige o ovcah, ki poskušajo rešit umor svojega pastirja, in ona ob branju papirjev o ponedeljkovi konferenci. zmanjkalo naju je dokaj kmalu, taxi sma čakale že ob 4:45h.

now, if you excuse me, im going to sleep.