>popoldan je bil dokaj lep, kao soncen. vse do nekaj cez 18h, ko je zacelo skropit.

aprilsko vreme pac.

kombinacija vremena, prenatrpanega urnika in rokov projektov, pomanjkanje dolocenih dogodkov (in tistih oci), vse to naj bi bilo vzrok za mojo melanholicno pocutje. tista ena ura v macku, ki sem jo imela cisto zame, je bila fenomenalna ideja za perfektno ignoriranje sveta. folka ni bilo veliko, zadnja stevilka city magazina dokaj dolgocasna, tista dva kolesa sta se drug k drugemu stiskala kakor dva zaljubljenca pod deznikom. (nocem bit romanticna, slika je dokaz.)

skropenje se je kmalu spremenilo v naliv.

in to vreme je bilo najboljse za iskanje novega para japonk po vseh trgovinah copove. nasla sicer nisem nic pametnega, ampak se bom jutri vseeno spravla se enkrat pogledat tiste iste trgovine. mogoce pa sem kaksne kje zgresila.
zadnje dni namrec velikokrat spregledam stvari, ki so mi tocno pred nosom. (tisto sponko sem iskala vsaj 3 dni.) in potem se vrnem na prvo stopnico in poskusam ugotovit, kje za bozjo voljo sem sla narobe. “sempre à esquerda!” mi gre ze pocasi na jetra.

jebeni april.