kot tist popolnoma spontan izlet do
morja, ko ti vonj po morju napolni nosnici
in ni lepšega občutka kot pomočit nogo
v vodo, pa čeprav je mrzla in si ziher, da
ti bo odpadla, potem pa vidiš ribe in pozabiš
na mrzloto, ker,
kako pa njih ne zebe?!
novo fb sporočilo je lahko čokolada.
andraž: ej, a če ti jst pošlem eno čokolado, a boš napisala ekstremno iskren review te čokolade?*
ana: uuuuu, ona iz hoferja je res dobra!
andraž: em, ne, ana. poslal bi ti SUPER ČOKOLADO, tako, praaavo, iz res izvrstnih sestavin in faking fantastičnega okusa.
ana: sam tista mlečna iz hoferja je res dobra. si jo že kdaj prob…
andraž: naša je noro dobrega okusa, narejena po več letih znanstvenih raziskav, testov, žrtvovanja devic in nabiranja samo najbolj kvalitetnih sestavin!
ana: to si si zmislil, ne?
andraž: ja.
.
.
.
andraž: lej, ta naša je res super. pa še presna. veš, kaj to pomeni?
ana: da ni spečena?
andraž: skor. okej, never mind. organska je. veš, kaj TO pomeni?
ana: da ni nič umetnega noter?
andraž: bingo! iiiin tud veganska je. super, a?
ana: eh, ti vegani. mater so tečni. zdej so se še v čokolado spravli. a res ni nic več sveto!?
andraž: …. potem ti raje ne povem, da ne vsebujejo glutena, jajc ali GSO?
ana: kaj pa one iz hoferja? imajo vse to, kar vaše nimajo?
andraž: najverjetneje, ja. samo te naše so super in nimajo umetnih barvil ali arom.
ana. …. imajo vsaj okus?
.
.
andraž: …
andraz: ja, imajo okus. po mentolu.
ana: mentol je dober. tko kot one after eight čokoladice!
andraž: tko nekok, ja. s tem, da naše so su..
ana: ja, ja, vem, super so.
najin popolnoma izmišljen pogovor.
RAWR čokolade so pa res super.
priporočam!
*disclaimer: sponsored. super sponsored.
…
dont talk
unless youre gonna talk dirty, baby
this thing
was never really about feelings, baby
pozor: objava brez trohice trpljenja.
trpljenje. beseda, ki kar kliče po kreativnosti, a?
nekdo znan, katerga imena se ne spomnim, je rekel, da najboljša (literarna) dela nastanejo zaradi trpljenja. mit trpečega umetnika poznamo vsi, ampak a ni malo absurdno menit, da so umetniki samo tisti, katere je pustila žena in med selitvijo odpeljala še psa? zakaj smo prepričani, da nek vodovodar, ki je pravkar potegnil tri metre las iz odtoka, ne bi zmogel napisat epskega soneta?
te dni bi do trpljenja še najlažje prišla (če se delamo, da realni scenariji ne obstajajo), če bi z boso nogo brcila ob mizo. resnično dvomim, da bi občutila nov val kreativnosti.
in čeprav vem, da ni govora o fizičnem trpljenju ampak o psihičnem (kot mi je bilo malo pokroviteljsko razloženo), vseeno upam, da še zelo dolgo na blogu ne bo nobene kvalitetne objave.
ps- ko smo že pri trpljenju, bolečini in nenadni eksploziji kreativnosti? ni res.
popoldan, par ur po prvem osnutku te objave, sem, kako prikladno, zgrešila stopnico, sklecnila in padec ublažila z nosom. trenutno me boli desno koleno, desni gleženj je velikosti bejzbol žogice, premikam se kot herr flick iz alo alo in šmrkanje je malo oteženo. kako zelo sem mučeniško kreativna na lestvici od 1 do mladega wernerja? ene tok kot prežvečena knock knock fora.
…
Oh my love, can’t you see that you’re on my mind
Don’t suppose we could convince your lover to change his mind
So goodbye
z metuljčki vred.
ne pišem o njej in to jo moti.
stari zapisi jo delajo lubosumno.
in vem, lahko bi pisala o tistih metuljčkih v trebuhu, ko reče “oh, ana.”. ali o zastanem dihu, ko vidim njo in njen nasmeh na drugi strani ulice. lahko bi napisala vsaj kratko zgodbico o smsih, ki si jih pošljeva ob točno istem trenutku in kako ne morem sledit pogovorom, ker se zagledam v njene ustnice.
ampak nočem.
moja je.
nočem je delit.
in besede, ki jih napišem se mi ne zdijo “dovolj”, kot da v njih ni vseh emocij, ki bi jih morale projecirat. preprosto niso zadostne in jim delam krivico.
skrila jo bom pred digitalnim svetom.
tako ne more pobegnit.
ker hočem, da ostane.