1 v 30
če izvzamemo kavo, ki jo na dan spijem tudi veliko-preveč (dajmo se strinjat, da je veliko-preveč mera za količino), potem nimam priljubljene pijače. ne alkoholne in tudi nealkoholne ne. ne.
če bi se menili o alkoholnih pijačah in ktere spijem največ, potem tu avtomatsko, brez debate in brez konkurence, zmaga pivo. včasih, ko sem bila še malo lokal patriota in ko #nivedela, sem pila laško. zadnje leto in drobiž se skoraj vedno odločim za india pale ale od fullerja. kot pravi groupie imam tudi že skoraj cel set njihovih kozarcev, dobrodelni a nevedni prispevki kafičev s petkovškovega nabrežja. če ipe nimajo, vzamem nekaj podobnega. v poplavi slovenskih mini pivovarn je izbire več kot dovolj, tako da pristanem na laškem samo v najbolj redkih primerih.
ko smo že pri izbiri: ne, piva z okusom po bananinem kruhu, čokoladi, višnjah ali cedrovini nočem. sem probala, nima okusa po hmelju. vsa poanta piva je, da ima okus po hmelju. zakaj hočemo zdaj tu toplo vodo odkrivat? ni potrebe. čas raje porabite pri reševanju globalnega problema, da bo kmalu zmanjkalo nutelle.
vina ne pijem (na faxu spila veliko-preveč bambusov, od praznovanja novega leta 1999/2000 me deci vina spravi v komo), koktejlov tudi ne, ponovno se navdušujem nad gintoniki, mojito in kajpirinje so standard poleti, a pivo še vedno zmaga.
tipična lezbijka.
aja, nealkoholne pijače tudi nimam najljubše. lahko samo povem, katere spijem največ: vode.
vsake tolko se mi sicer zlušta cocacole, rumenga fruca in svežega pomarančnega soka, to je pa to. cocacole si ne kupujem, ker je naša familija v času mojga obiskovanja srednje šole imela obsesijo s to pijačo in smo jo spili veliko-preveč (če cocacola res stopi kovance, potem smo stopil eno ornk plačo.), sokov za mešat nimam (oz zdej je žena prinesla bezgov sirup, a ga pije samo ona), radenska je krneki, energijske pijače pa vame skočijo samo na postojankah na petrolu.
zaključek?
včasih je fajn, če je izbira omejena, domišljija ne paše čisto povsod in zakaj popravljat tist, kar ni niti pokvarjeno. also, če te kdaj povabim k sebi domov na pijačo, pričakuj, da bom imela na izbiro samo vodo in kofe. če želiš kaj drugega, prinesi s sabo.

sicer začenjam sredi meseca, ampak bolje enkrat kot nikoli.
delat nekaj vsak dan. čisto vsak dan.
in to ne nekaj, kar je biološko, kar se mora za preživetje, kot je spat, jest, dihat. delat nekaj, za kar te dni, tedne in mesece najdem vedno manj inspiracije, vedno več izgovorov, zakaj ne danes in zakaj raje jutri, jutri pa seveda nikoli ne pride.
tako da dajmo, ajde, vržmo se v tole 30 v 30 vodo in upajmo, da splavam na površje z vsaj malo zraka v pljučih.
ali vsaj z manjšim stevilom novih objav na blogu.