letališče.
sedim za neko mizo, z “consumptie verplicht (naročilo obvezno)” znakom, katerga gladko ignoriram. če jim kaj ne bo pasalo, bodo že povedali. itak imajo preveč dela s skupino angležev z oranžnimi klobuki, ki so prišli v amsterdam na fantovščino. en pripomni, “ta država je draga” in prav ima, pa šele na letališču je.
potem jo vidim; ženo, ki na veliko maha z eno na letališču kupljeno zavito v celofan rožo, nasmeh od enga ušesa do druzga. prej je gledala v vrata prihodov, ampak nekaj na desni je dobilo njeno pozornost. z druzga konca ji nasproti hiti tip s kovčkom. aja.
pred očmi se mi odvrti scena iz filma: vedno hitreje hodita drug proti drugemu, najraje bi začela tečt a ima ona preozko krilo in petke, on pa kovček. končno sta le dovolj blizu, da se lahko dotakneta in padeta v močan objem. ona se mu z rokama ovije okoli vratu, roža pade ob njegovem hrbtu, on jo povleče k sebi samo z eno roko, potem pa pusti kovčku, da pade in ko skoraj vzdigne s tal.
cela scena me spome na mojo, na moj prihod v neznano deželo, kamor sem šla samo zaradi nje, na njen nasmeh, njene oči in njene poljube.
živce sem nekje v trebuhu čutila že ob zadnjem preletu letališča, ko sem si skozi okno ogledovala mesto nizkih kamnitih hiš, peščenih travnikov in čudnih pikajočih dreves.
spravijo nas z letala, ob ograji peljejo do terminala, mimo ljudi čakajočih svojo prtljago, popravim si nahrbtnik, spravim potni list v žep, stopim mimo vseh uradnih oseb, “ne, nič za prijavit, samo nervozo.”, pred mano je hodila ženska, ki je nekako zasedla celotno širino hodnika, ali pa se mi je samo zdelo, ker sem v vidnem polju imela samo vrata z velikim napisom EXIT.. odprejo se zadnja vrata in pred sabo zagledam letališče.
ne vem, kaj sem pričakovala, ampak ziher malo več ljudi. v skrajnem levem kotu ena trgovinca z zdolgočasenim prodajalcem, par surferjev z opremo in ravno prižgem telefon, da vprašam, kje je, ko nekje z desne zaslišim kričanje, smeh, zvok hitrih stopinj in potem vidim njo, ki teče proti meni. nasmeh sva imeli od enga ušesa do druzga, sekunde so se zdele kot minute, laufaj malo hitreje!, in ko mi končno pade v objem, priznam, sem imela knedl v grlu. objem dolg veliko veliko minut.
priznam, občutek, ki ga pogrešam.
iz mazohizma me spravi trenutek, ko skozi vrata pride malo starejši moški, indijskega videza, in proti njemu se vsuje plaz moških in žensk srednjih let in otrok z baloni.
dam roko v ogenj, da so imeli zraven tudi tupperware naan kruha.

zadnjih par tednov je bilo zanimivih.
na šihtu so rekli, da me tam ne rabijo več (rabi kdo grafičnega dizajnerja, ki se bolj vidi v web in app zadevah, kokr v printu? holla.), frendica se je preselila na vrh evrope in pri razočaranjih je moj prvi instinkt, da dam to na stran, se delam, kot da je vse vredu in se ga grem ulit.
vsakmu svoje, i guess.
kar nisem misla, da se bo zgodilo, je to, da bom prestavla svojo leno rit.
ne, nisem šlank, nikol bla. ja, imam nekaj kondicije, ampak popolnoma nič zavidljivga. in ne, ni (še) problem najdet cote v trgovinah, čeprav mogoče ne v zari, ampak tam mi itak nič ni vsec. do zdaj v lajfu mi je šlo kar dobro pri izogibanju se rekreaciji, če odštejemo občasne sprehode do centra ljubljane, za kar sem si potem še vsaj naslednja dva tedna dajala dnevne komplimente in pokale.
kar pa reeeees nisem vedla je to, da bom nekomu celo plačala, da me pretepe 2x na teden.
zadevi se reče shapeboxing in za to sem prvič slišala pred letom in pol (se mi zdi), ko je dobra frendica začela noret o eni tamari s fantastičnim hrbtom, ki izgleda čudovito medtem ko te pretepa. aja, pa kao da se rekreiraš med tem mučenjem, kar je dodatn bonus.
kaj? rekreiranjem medtem ko nimaš ravno filinga, da se rekreiraš? super! daj mi to!
zakaj super? ker imam že do same besede rekreiranje odpor. jbg, the fat kid in gym class je dobila svojo dozo poniževanja in to se te drži, pa če priznamo ali ne. also, teka nikoli nisem marala. najverjetneje zato, ker pretečem ravno en krog na stadionu in potem vložim prijavo za invalidsko zavarovanje. hoja v hribe tudi ni zame, ker me prospekt božanskega pogleda ne rajca, zakaj pa imamo google images? plus, veliko raje grem peš do maribora, kot v hrib. včasih sem se ukvarjala s karatejem, prišla kar daleč in odnehala. nekje je bila še košarka, ki mi še vedno gre, odbojko obožujem, ampak vse sem slej ali prej nehala, ker sem preprosto preveč lena. ja, tudi v fitnes sem se že parkrat prijavila in našla miljon izgovorov, zakaj tisti dan ne morem it. od klasičnega “gleženj me boli”, do kao opravičljivga “aaaa menstra, a veš, safr!”, preko banalnega “pa če je na drugi strani mesta” in do “sneg!”. vse sem že uporabla. ne tolko na drugih, kot na sebi. sebi najboljše lažemo in še hitreje si vse odpustimo.
torej, kaj je shapeboxing?
na njihovi fb strani piše tole “gre za licenčno vadbo, katere smisel je predanost treniranju in borilnim veščinam, kot so tajski boks, kickboks in karate”. torej, boksanje z dodatkom brcanja v sparing partnerja in/ali boksarsko vrečo.
do zdaj sem tam bila ravno 3x. naučil so me osnove, kar je zelo dobro, ker res nočem poškodovat koga okoli oz sebe. čas, ki ga porabim, da si ovijem oni trimetrski povoj, je vedno krajši. malo se mi še vedno blešči od vseh roza zadevc v telovadnici (roza rokavice, roza povoji, roza hlače, roza majce, roza teniske, roza gumice za lase, roza faking vse!), ampak držim pesti, da bodo počasi prišle tudi sotrpinke starejše od 17. moram priznat, da mi je všeč oni občutek na poti domov (pa četudi je zadeva minuto hoje od mojega doma), ko je majca popolnoma prešvicana in ko vem, da bom naslednji dan imela musklfibr med lopaticama.
res je, do zdaj sem bila tam točno 3x in ni nobene garancije, da bom čez pol leta še vedno. ampak glede na mojo zgodovino je že to nekaj in dajmo držat pesti, da se me bo še nekaj časa držalo.
vsaj zelo lepo bi bilo, če bi se me, ker sem pravkar naročila lastne boksarske rokavice in teh res nočem naslednji mesec prodajat na bolhi.
ps- post ni mišlen kot reklama za tamaro ali shapeboxing, ampak če nekomu rata mene v shape zboxat, potem si zaslužijo vso reklamo, ki jo lahko dobijo.

včeraj me je skoraj kap, ko je rekla, da se je v moji postli dol dala … in to NE z mano!
dajmo malo razmislit o tem.
čisto malo. kako? kdaj? s kom? … ne, črtaj to, nočem vedet. *da prsta v ušesa, “lalalalala”*
kako lahko na moooooji postli seksaš in to ne z mano? če pa … pa če je moja postla! MOJA!
potem je seveda pogledala v tla, rekla “pa ne, sej ne”, verjel ji ni nihče, jaz sem pa poskusila zadevo zbrisat iz spomina. (zelo neučinkovito.)
vprašanje:
zakaj smo tok posesivni do svoje postle? ker resnično nimam nič proti, če se da dol na mojem kuhinjskem pultu. ja, bom fouš in ja, bom lubosumna, ampak ji bom dala tud high five. (pol ko bom dezinficirala pult, seveda.)
tud proti tlom nimam nič, lahko tudi v moji bani ali na fotelju na balkonu (čeprav tam je treba mal pazit, sosedi so radi na svojih balkonih), samo postlo mi pa pustite pri miru. ker… ker.. je moja postla! MOJA! rada imam to škripajočo zadevo že odkar je bila mala (aka samo podn z jogijem), tud puberteto sma dale skoz, zdej je pa odrasla (celo ima nek okvir) in ko dobi še tiste čisto prave letvice, bo najboljša postla na svetu.
enivej, na tej postli se jst dol dajem. JST! jst s še eno ženo, priporočljivo. ne “frendica in neka xy oseba, ki je po možnosti še tip in tipi imajo navado izločat neke zadeve in ewwwoumajgad!” … a lahko ne?
(če pa že moraš, če se v tistem navalu strasti ne morta prestavt nekam drugam, dajva se zmenit, da mi nikol ne poveš in opereš posteljino. sploh rjuho. oz kupi mi novo, tisto pa zažgi.)
aja, če bi se jst v neki tuji postli dol dala?
pfft.
itak.
 
ps- vsi klicaji v objavi so popolnoma upravičeni.