prejšni dan mi pravi o svojih “problemih” (tisti sladki problemi določenih, ko si žena in izgledaš, em, seksi) in omeni še svojo teorijo o lojtrah.
da, o lojtrah. ne govorim o hashtagu, ampak o lestvi, o preprostem orodju, ki nam pomaga dosežt nekaj na vrhu omare ali zamenjat žarnico.
no, če to jemljemo dobesedno. v prenesem pomenu pa je lojtra lahko tudi lestvica. na višji stopnički kot si, višje, em, si. oziroma, višje rangiraš, več imaš šans za nekaj, karkoli.
pravi namreč, da se moški in ženske medsebojno ocenjujemo in rangiramo z “lojtrami”. vsaj kar se seksa in pozornosti tiče, pri zadevah srca lahko zraven dodamo še par baterij, znakov za izhod in gondolo s panoramsko streho na povratni vožnji v dolino.
torej, tipi naj bi imeli samo eno, medtem ko imamo žene dve.
tipi punce, katere (s)poznajo, rangirajo samo po stopničkah te ene in iste lojtre, “kako zelo mi je do tega, da bi jo podrl”.
žene pa kao da imamo dve, “ja, dala bi ga dol” in “midva bova vedno samo kolega, to ti poskušam dopovedat, daj me začni prosim poslušat”.
in ko tip enkrat pristane na tej slednji, ni šanse nobene, da pride nazaj na prvo. v bistvu nikoli več ne pridi niti blizu. (no, spet odvisno od situacije. ker nič ni belo in črno, sivega prostora je več kot sahare.)
s teorijo zarote se sicer strinjam, ampak je čisto strejt teorija, zato bi dodala še lezbično varianto: jst imam še tretjo lojtro. lojtra, na kateri so punce, ki (vsaj v moji glavi in določene tudi IRL) migrirajo z ene lojtre na drugo, odvisno od dneva in moje trenutne zatreskanosti, in zakaj bi prostor zasedale na eni in delale gužvo, če pa so lahko kar na tej tretji, sej nama obema tko najbolj paše, pa če prizna ali ne.
in če sem čisto iskrena, 90% vas je na te.
*slow wink*.
aja, ta frendica? trdno zasidrana na levi lojtri, po lastni odločitvi.
se mi zdi.
mogoče.
ja?
najverjetneje.
če bo ona tko rekla.
mhm.

v srednji šoli smo jih menjaval kot spodnje gate, s torka na sredo, če se nam je slučajno kdo zameril, ko ni pustil, da prepisujemo med testom za matematiko. včasih je bilo dovolj, da nas je do takrat najboljša sošolka malo postran pogledala in smo že imel tiho mašo. vse do zadnje ure, ko sma pač bile zmenjeni, da greva skupaj na deci-deci in sma se preprosto mogle pobotat. krut svet. z določenimi iz srednje se še vedno pokonektamo, pa čeprav samo na obletnicah mature, ali par humornih besed na fb.
na faksu smo že bili malo bolj selektivni. najprej smo bili skoncentrirani na urnike, obvezne vaje, iskanje predavalnice v prevelki in konfuzni stavbi. ko se malo sprostiš pa si najdeš svoje skupine; nekatere smo imeli za učenje, druge za ponočevanje, tretjih nismo niti opazli, spet četrti so bili naš partner in crime v študentu. redki, zelo redki, pa so ostali z nami še zdaj. mogoče so že poročeni, z otroci, živijo na drugem koncu države, a vseeno vsake tolko podebatiramo. preredko, a je. in takrat je fajn in paše.
ko pridemo v odrasla leta (vsaj biološko gledano) se prioritete spremenijo, čas se drugače porazdeli, ne da se nam več čisto vsaki osebi vse razlagat, za določene nimamo niti potrpljenja, krog frendov se zdesetka in včasih tudi popolnoma resetira. z menjavo službe, s spremembo karakterja, mogoce enkrat na dekado, mogoče večkrat letno.
nekatere spoznamo v službi, kjer osem od 24 ur dneva preživimo skupaj in hočešnočeš, neki osebi začneš zaupat, jo spustiš bližje, spoznata svoje fore in #tgif se začne že opoldan. spet druge pa najdemo po spletu okoliscin, ali celo na spletu, in mogoče ti na začetku ne “potegne” takoj, ker pač ne klika tako kot ti, ampak s časom začneš to spoštovat, sprejemat, uživat v tem in pogrešat.
nimam veliko prijateljev. tiste ta prave, s katerimi se lahko v razmaku pol ure pogovarjam o novi frizuri britney spears, smislu življenja, izogibanju vikend instagrama, ker bo spet poln burgerjev in piva, planov za dopust in vedno aktualne teme, dafak se dogaja s sparglji?!.. te prijatle lahko naštejem na prste ene roke. mogoče še kak prst z druge, mogoče.
ko nekoga spustim v ta krog, jim zlepa ne pustim ven.
ampak, kot vsako drugo “razmerje” v življenju, je tudi to dvosmerno.
samo zato, ker men ena oseba pomeni veliko, to še ne pomeni, da tudi jaz njej. samo zato, ker jo jaz hočem v življenju, to ne pomeni, da si ona želi isto. in včasih je zelo težko s tem se sprijaznit.
vedno je kriva situacija, to mi je jasno; nekdo se preseli, dobi službo nekje drugje, lajf se spremeni. a vseeno, določene situacije so prav zoprne, in ko se nekdo prostovoljno odloči it, takrat boli. razlogi so znani ali ne, mogoče jih zvem naknadno in se potem tepem po glavi “zakaj mi to ni prej povedla?”, pri nekaterih pa še vedno ne vem.
vem pa, in na žalost to vsakmu povem, da vedno dam še eno šanso. vedno. nekaterim še drugo, tretjo in petnajsto. seveda potem sledijo vprašanja v stilu, “koliko šans pa ji še misliš dat? zakaj si ji dala še eno šanso, da te prizadane?”, jaz pa samo kimam in si pravim, da bo tokrat drugače.
ker tokrat bo res drugače.
če ne tokrat, pa potem naslednjič.
ji še ostane trinajst priložnosti.